Živi razgibano življenje. Študirala je v Rimu, delala je kot zunanja poročevalka v Moskvi in Bonnu, na Dunaju je vodila evropski žurnal radia ORF. Toda ni samo popotnica. Ne. Susanne Scholl je predvsem pisateljica.

Od člankov do poljudnoznanstvenih knjig, romanov in lirike – Avstrijka z judovskimi koreninami se je poskusila že v več disciplinah. 1. decembra bo soustanoviteljica gibanja »Babice proti desnici« v Šentjakobu ob 19.30 uri v sklopu niza »Anti-Freeze Literatura proti mrazu« brala iz svoje knjige »Wachtraum/ Sanjarjenje«. – Za pokušino v Novicah Susanne Scholl o svoji družinski zgodovini, politiki in solidarnosti …

Napisali ste del vaše družinske zgodovine v romanu »Elsas Großväter« (Dedka Else) …
Susanne Scholl: Po smrti mojega očeta sem našla v njegovi pisalni mizi pisma, ki sta si jih pisala moj oče in moj dedek. Pisma so bila napisana v času med majem leta 1939, tedaj je moj oče emigriral v Anglijo, in majem leta 1940, ko je dedek umrl. To kores-pondenco sem hotela publicirati. Dolgo sem premišljevala in konec koncev sem se odločila, da bom dopisovanje med očetom in dedkom vgradila v okvirno pripoved. Zdi se mi namreč, da te pisma mnogo  izpovejo o tedanjem času, o vsakdanjem faši-zmu, o preganjanju. Sem Judinja in moji stari starši so decembra leta 1939, torej po začetku vojne, emigrirali v Belgijo. Moj stric je namreč delal v Belgijskem Kongu kot zdravnik. Mislili so, da bi prišli prek Belgije k njemu v Afriko, toda Nemci so jih prehiteli in si prilastili Belgijo. Potem nihče ni več govoril o Afriki. Takšna je bila situacija dopisovalcev.  Korespondenca pa je tudi zelo zanimiva, ker je dedek bil pisatelj. Zelo spretno opisuje ponižanje, ki ga je videl in doživljal dan za dnem. Na primer, da je vsakič, ko je hotel priti do lastnega denarja, moral vprašati za dovoljenje. Hotel si je kupiti nov pisalni stroj, toda niso mu dovolili. Zakaj bi tudi nacisti dovolili judovskemu pisatelju dostop do pisalnega stroja?  Oče na drugi strani pa z mnogo humorja pripoveduje o življenju v Angliji, ki je bilo za njega nekaj čisto novega. To korespondenco sem potem publicirala. Čutila sem potrebo, starim staršem nekako postaviti spomenik. Pozneje sem še napisala drugi roman, ki se bavi z zgodbo staršev moje mame. Knjiga pa tudi govori o emigraciji mame in o tem, kaj je zanjo pomenilo, da je bila komunistka. Mama niti še ni bila stara 23 let, ko je šla v Anglijo. Bila je več ali manj otrok. Bila je sama, starši so namreč ostali na Dunaju. Moji starši so se spoznali v Angliji. Oče je bil pet let starejši, ampak sama sta si bila kot eno. Bila sta odvisna eden od drugega.

Vaši starši so se vrnili, da bi pomagali pri zasidranju komunizma v Avstriji. Kako ste doživeli komunizem v družini?
To je vedno bila sporna točka med nami, jaz sem namreč vedno rekla: »Hvalabogu vam to ni uspelo.« Starši so se vrnili 1946 v Avstrijo, ker so kot komunisti bili mnenja, da se morajo vrniti, da bi tukaj zasidrali komunizem. Brez veliko uspeha. Moji sorojenci in jaz smo zrasli v komunistični partiji. Ker je celotna družina tako mamina kot tudi očetova, razen nekaterih njunih vrstnikov, bila mrtva, je bila naša družina komunistična partija. To je bila nadomestna družina. Živeli smo s prijatelji staršev iz KP. Seveda pa to tudi ni bilo tako enostavno, kajti tudi v partiji je vladal antisemitizem. To je pogosto povzročilo hude prepire. Ampak vseeno so moji starši bili do leta 1968 aktivni člani partije. Potem je bila »praška pomlad«. Posebno moja mama je imela mnogo stikov do Prage in je tudi bila večkrat tam. Bila je tudi v kontaktu z mnogimi ljudmi, ki so bili iz okolja praške pomladi. Praška pomlad zaznamuje tisti trenutek, zaradi katerega so moji starši potem izstopili iz komunistične partije. Toda tedaj sem jaz bila že stara 18 let. Otroštvo sem torej preživela v komunistično-judovskem okolju. 1968 je mnogo ljudi izstopilo iz partije. Oče je bil v osrednjem odboru in je poleti še skupno z drugimi, ki so enako mislili, napisal obsodbo vkorakanja v Češkoslovaško. Toda skupina je bila  preglasovana od tistih, ki so bili stari usmerjenosti zvesti. Ta čas je bil razvodje, tudi za nas otroke. Videli smo, kako je oče trpel. Kajti zanj se je porušil njegov življenjski model. Zame je ta dogodek bil na eni strani zelo odločilen, na drugi strani pa je to bil tudi čas študentskih gibanj. Bila sem kot članica gibanja že precej kritična napram starim komunistom. Za nas so torej ti dogodki bili več ali manj logična in pravilna konsekvenca, kajti s staro partijo nismo hoteli več imeti kaj opraviti.

Toda kar so mi moji starši zares posredovali, onstran ideološkega, je, da moraš ljudi spoštovati. Vsak človek ima iste pravice. Ne smeš le opazovati, če ljudem odrekajo njihove človekove pravice. Proti krivičnosti in zasledovanju moraš glasno zakričati. Kaj takšnega se ne sme več dopustiti.

Susanne Scholl je znana novinarka avstrijske televizije ORF; leta je poročala iz Moskve in Nemčije. Napisala je vrsto poljudnoznanstvenih knjig, romanov in lirike, za katere je prejela več nagrad in priznanj. Je soustanoviteljica gibanja proti trenutni avstrijski desno-konservativni vladi »Babice proti desnici«.

Letos obhajamo spominsko leto 2018. Kako ocenjujete praznovanje te obletnice?
Praznovanja letos občutim kot posebno hlinjenje. Sicer imamo predsednika republike, ki je našel prave besede tu in tam, vse v vsem pa sem ogorčena, da se vlada, ki se hvali s tem, da je zaprla balkansko begunsko pot in pot čez Sredozemsko morje in s tem pošilja ljudi v smrt, postavi na odre in začne nekaj govoriti o letu 1938. O tem, kako grozno je bilo in, da se nikoli ne sme več zgoditi, da moramo to in ne smemo ono. Česar sem se pa res veselila, je, da je gospod Sobotka, pripadnik vladne stranke, ki zdaj zagreši te zločine,  ko je bil povabljen na prireditev ob obletnici novembrskih pogromov, po njegovem govoru bil sočno izžvižgan.To je bil dogodek spominskega leta, ki me je najbolj razveselil. Druga stvar, ki me veseli, je, da so za obletnico »100 let volilne pravice žensk« žene kratkoročno zasedle parlament. Sicer pa menim, da je spominjanje nekaj zelo važnega. Toda takšne umetne spominske obletnice, na katerih vsi nekaj govoričijo in patetično izjavljajo, kako grozno da je bilo in se kaj takega nikoli ne bo več zgodilo, medtem ko se v vsakdanji politiki dogajajo ravno te stvari, ki se nikoli ne bi smele več zgoditi, takšne obletnice mi povzročajo slabost.

Ste članica prve ure »Omas gegen Rechts« (Babice proti desnici). Kaj hočete doseči s tem gibanjem?
Prednost Babic proti desnici je ta, da lahko vse jemljemo s humorjem. Kajti nobena od nas noče več kaj postati, torej nobena noče iti v politiko ali celo postati predsenica republike ali zvezna kanclerka. Smo v starosti, v kateri nam je tudi vseeno, če nas moški marajo ali ne. Vseeno nam je tudi, ali postanemo znane. Smo tudi v starosti, v kateri se nam ni treba več bati. Bojimo se le še za naše otroke ter vnuke in vnukinje. Toda ne bojimo se same zase. Naš cilj je, da nihče ne bo več gledal vstran, če se dogaja kaka krivica. Hočemo biti glasne, opozarjati na nevarnosti, ki ogrožajo demokracijo.

Delali ste kot novinarka pri televiziji, radiu in filmu. Kaj je danes naloga medijev?
Ne smejo se pustiti zastrašiti. Ne smejo le o tem poročati, kar je politiki prijetno. Vidimo na primer v Ameriki, kako Trump izključuje medije iz Bele hiše in tako preprečuje, da bi novinarji in novinarke stavljali kritična vprašanja. Tu ne smemo popuščati. Na žalost obstajajo novinarji, ki se bolj iz egoističnih razlogov podrejajo takšni liniji. Obstajajo pa tudi zelo angažirani in pošteni novinarji, ki se poskušajo v smislu ljudi s kritičnega vidika pozanimati o odločitvah politikov. Delo takšnih novinarjev postaja vedno težavnejše. Danes prihaja v navado, da se reče »Krivi so mediji.« To je v bistvu največji »fakenews«. Kajti, kdor to trdi, trdi tudi, da gospodje, ki sedijo v uradu zveznega kanclerja, sploh nimajo odgovornosti.

Pred kratkim se je odvijala ljudska iniciativa za ženske pravice. Kaj so naslednji koraki na poti do enakopravnosti?
Dalje moramo insistirati na enakih plačah za enako delo, na istih pravicah na istem delovnem mestu, na isti pravici v družini itd. Vztrajati moramo na stvareh, za katere se je že Johanna Dohnal borila in ki zdaj spet izginjajo. Potrebujemo bistveno ostrejše kazensko pravo, kar se tiče nasilja v družini in seksualiziranega nasilja napram ženam. To so vse zahteve, ki so že desetletja načrtovane in bi že dolgo morale biti izpolnjene. Saj smo v 21. stoletju!

Ali je judiska tradicija prezentna v vašem življenju?
Ker sem zrasla brez vere, sem si malo tradicije spet sama pridobila. Ne zaradi vere, ampak zaradi zgodvine. Desetletja se mi je redno sanjalo, da nas bodo deportirali. Sanjalo se mi je, da moram spraviti moje starše in tete na varno, da sem v koncentracijskem taborišču. To je bila sporna točka med menoj in mojim očetom. On je rekel, da nismo Judi, ker nismo verni. Toda menim, če si del manjšine, da si ne moreš izbrati, ali si manjšinec ali ne. Spadaš zraven na milost in nemilost, že zaradi tega, ker si podedoval travmo staršev. Toda v vsakdanu to zame ni tako prezentno. Ljudje me poznajo iz televizije in če ne povem, da sem Judinja, nihče tega ne bi uganil. Če bi pa nosila obleko in lasuljo, bi gotovo bila zmerjana. Da se je to danes spet tako utrdilo, je tudi krivda vlade. Ravnokar se je zgodil dogodek, ki me je še posebej ogorčil. Za čas spominjanja na novembrske pogrome, je buršenšaft Olympia postavil koše za smeti na kamne spotike. Kamni spotike so tlakovci, na katerih stoji čas in kraj deportacije usmrčenih ljudi. Če si predstavljam, da je mogoče, da se kaj takega danes, leta 2018, dogaja na Dunaju, potem mi postane prav slabo in potem se počutim močno kot Judinja.

Brali boste na »Antifreezu« v Šentjakobu. Kje vidite stičišča z manjšino koroških Slovencev in Slovenk?
Vidim stičišča z vsemi manjšinami. Toda spomnim se dobro na akcije Haiderja. Počutim se solidarna s slovensko narodno skupnostjo. Počutim se pa tudi solidarna s Kurdi, ki jih preganjajo v Turčiji, ali pa tudi s Čečeni, ki jih v Rusiji zasledujejo. Mislim, da imamo vsi podoben problem. Menim, da nam je v korist, če drug drugemu pomagamo in se pokažemo solidarne. Ne smemo se pustiti razdeljevati.