Celovec Amina Majetič, letnik 1991, je po maturi na Slovenski gimnaziji v Celovcu, ki jo je začela obiskovati po opravljeni osnovni šoli na Jesenicah, na Alpsko-jadranski univerzi v Celovcu študirala slovenščino in nemščino. Še kot gimnazijka je kar trikrat zmagala na govorniškem natečaju ob Tischlerjevi nagradi, hkrati pa je že tedaj ustvarjala literarno in glasbeno. Svoj pesniški prvenec Vse ali nič je izdala leta 2012 v ediciji Popki literature pri založbi Wieser, še letos bo pri Mohorjevi založbi izšla njena druga pesniška zbirka. S svojima bendoma Chaos in Selection nastopa doma in po vsem svetu. V svoji diplomski nalogi se je ukvarjala z ženskim likom v literaturi.

Temeljno vprašanje za uvod: o čem govorimo – o ženski literaturi ali o literaturi, ki jo pišejo ženske?

Amina Majetić: Dobro vprašanje. Ženska literatura je zelo širok in tudi neraziskan pojem. Če pogledam, zakaj ima ženska literatura zame osebno močen pomen, je to v začetku pisanja predvsem boj. S tem povezujem žensko literaturo ali tudi literaturo, ki so jo pisale ženske.

Gre za boj za ženske pravice, za boj za preživetje?

Tudi za boj za to, da ženske zapustijo svoj pečat na tem svetu. Boj, da se smejo uveljavljati kot pesnice in pisateljice, ne da bi bile zaradi tega kritizirane. Literarna zgodovina je bila do avtoric zelo površna. Ocenjevali so jih po tem, kar so, ne po tem, kar pišejo. Velikokrat so bile omenjene kot sopotnice moških, žene ali hčerke pomembnih mož. Ta status jim je na začetku sicer dovoljeval, da so se sploh začele uveljavljati. Toda literarna zgodovina jih je ocenjevala zgolj po tem statusu. Pripisovali so jim nemočnost in jih povezovali z vlogo, ki jim ji jo je dala mati narava. Da so ženske sploh šle čez te ovire, je bil boj. Da ne govorim o tem, da niso bile niti v igralskem svetu, niti v političnih krogih. Učni načrti, ki so danes veljavni, so bili določeni z literarnimi kanoni, ki pa so jih seveda ustvarili moški. 

Ali to pomeni, da so bile nekdaj spregledane kakovostne avtorice, ki so jim priznanje preprečevali moški določevalci kanona?

Tako je. Drži pa tudi, da so avtorice pisale manj kot moški, kar je tudi eden od razlogov, da se ženske manj pojavljajo v kanonih. Kako pa ne bi, saj so doživljale vse te kritike.  Avtoric so potrebovale tudi dolgo časa, da so sploh začele delovati v literarnih krogih.

Pri analizah ste dokazali, da je število avtoric v šolskih berilih in antologijah v zadnjih dveh, treh desetletjih vendarle naraslo. Ženski delež pa praviloma vseeno ne presega 20 odstotkov. Pa tudi med izposojenimi knjigami so literatke precej niže uvrščene.

Pri izposoji se v sistemu Cobiss (slovenski knjižnični sistem; op.) vidi, da so avtorji v ospredju, verjetno tudi zaradi učnih načrtov in ker so ženske manj pisale. Delež moških avtorjev je pri izposojah danes skoraj dvotretjinski. Razcvet avtoric v antologijah in šolskih berilih se prvič pojavi leta 1990, potem se močen porast avtoric še enkrat vidi okoli leta 2000. Je pa res, da v nobeni antologiji ali šolskem berilu ženske niso v večini. Šolska berila so pomembna, vsak otrok je v stiku z njimi, so del izobraževalnega sistema in v preteklosti so ravno to bila besedila, s katerimi so se avtorice začele uveljavljati. To so besedila za otroke, ki so jih pisale kot mame.  Skratka, kar spada v berilo, so pisale ravno ženske, a niso kot avtorice bolj prisotne kot avtorji. Pa tudi to: ogromno beril ima urednico in kljub temu ženske niso bolj zastopane. Enako je pri antologijah.

Statistično pa izstopajo koroške antologije, kjer je delež avtoric višji od slovenskega povprečja.

Tu gre za založbe Karantanija, Drava in Mohorjevo založbo, ki so izdale antologije, v katerih se avtorice pojavijo v večji meri. Tudi če primerjam statistiko obeh pisateljskih društev, Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih pisateljev v Avstriji, je v Sloveniji precej več članov, je pa prisotnost avtoric pri nas sorazmerno večja. Ne vem točno zakaj, mogoče zaradi tematik. Ko so začele pisati avtorice na Koroškem, je bila bolj prisotna vojna tematika, občutki odvzema jezika, pripadnosti, identitete.

Je pri koroških avtoricah zaznati tematski razvoj? Gredo v korak s sočasnimi literarnimi trendi?

Teme so najboljši odraz časa. Največji izziv, ki ga doživljajo avtorice, pa niso teme, ampak da sploh pišejo v slovenščini. Na začetku je pisalo zelo malo avtoric, omenim lahko Milko Hartman, Matildo Košutnik, Agnes Strojnik, Katarino Miklav. Kakšna zahtevnejša literatura se pojavi kasneje, omenim lahko Anito Hudl, Cvetko Lipuš ali Majo Haderlap. Veliko je literature za otroke in mladino, tu velja posebej omeniti Lenčko Kupper, nekaj poskusov je tudi v dramatiki, jih je pa najmanj. Proze je manj kot pesmi. Koroške avtorice ne tematizirajo statusa pisateljice kakor na primer pisateljice v Slovenije, temveč povojno stanje in smrt, kar je seveda povezano s pritiskom druge svetovne vojne. Kasneje se pojavijo tudi rodoljubne pesmi. Veliko avtoric je zaradi študija in poklicnih možnosti šlo v tujino in te pišejo o izgubi identitete, o tem, kako težko je zunaj. Tudi ženstvenost je manj prisotna. Ogromno pa je narave in materinstva in ne pišejo samo, kako lepo je biti mati, pač pa tudi o drugi plati, kako so omejeno s to vlogo. Zelo malo je erotike, in kadar je, potem je zavita v varnost in previdnost.

Pišejo ženske drugače kot moški?

To je zelo subjektivno vprašanje, verjetno bi vsaka avtorica drugače odgovorila. Glede na to, da pišem sama, bi rekla, da se razlikujemo. Ne, da je nekaj bolj šibko ali bolj močno, ampak drugačno. Ženske gledajo z vidika določenih vlog malo drugače na svet, mogoče celo bolj čustveno, ni pa nujno 

Ni čar med moškim in žensko ravno v tem, da smo si različni? In da je potem tudi vsak literat ali literatka po svoje različen?

Absolutno. So pa kritiki, ki žensko literaturo označujejo kot šibko, nevredno, neprimerno, da ženske niso sposobno pisati. Zato ni moteče, da moški in ženske pišejo različno, ampak to, da se ena stran ocenjuje drugače kot druga in to po nestrokovnih kriterijih. 

V ospredju torej ni merilo kakovosti.

Žensko so ocenjevali že po tem, kje se je sploh pojavila. Marica Nadlišek-Bartol je bila urednica Slovenke, revije, ki se je prva začela ukvjarjati s feminističnimi vprašanji. Ravno zaradi tega je bila deležna kritik in negativnih komentarjev. Anton Slodnjak se je celo spraševal, kako se njena besedila sploh lahko znajdejo v takem elitnem časopisu kot je Ljubljanski zvon. To so ta pikanja in zbadanja na račun ženske literature, ko se čar raznolikosti ženske in moške literature izgubi v njih. Josipina Turnograjska se je za takratni čas velikokrat pojavljala, očitali pa so ji, da zgolj zato, ker je bila zaradi svojega videza priljubljena pri moških. 

Vsi ste avtorica mlajše generacije in odraščali brez bremen, ki so pisateljice ovirale v preteklosti. So za vas pri ustvarjanju prisotne kategorije, kakor so ženstvenost ali žensko obarvana literatura?

Načeloma ustvarjalka mojih let o tem sploh ne razmišlja več. Imamo enake pravice. Čeprav so razlike, jih niti ne čutimo več. Zaradi svojega diplomskega dela pa sem dobila uvid, da so te avtorice bile res pogumne. S čim so se ukvjarjale, kar je nam mladim povsem nepredstavljico.

Imate občutek, da gre pri ocenjevanju vaše literature samo za kakovost ali je vendarle še obstaja podkategorija ženska?

Ko sem začela pisati, je trajalo nekaj časa, da sem sploh kaj objavila. Ni bil to moj prvotni namen. Potem pa sem si rekla: pišem in vržem na papir svoje čustva, če kdo to razume in čuti z mano, je super, za te ljudi objavljam, v preostalo kritiko pa se niti ne bom spuščala. Zdi se mi pa, da tudi danes besedila niso ocenjena po kakovosti, kar velja tudi za moško literaturo. Na današnje tekste se gleda čisto drugače. Omenila bom kritiko moje literature. Moja materinščina je bosanščina, pišem v slovenščini, vsak dan govorim najmanj tri jezike in seveda je to neka mešanica. Odločiš se pa za nekaj, kar je povezano s čustvi. Pri meni je to slovenščina. Sem pa prebrala v nekem časopisu, da je to zatiranje lastne identitete, lastnega jezika, ker ne pišem v bosanščini. Potem pa še vprašanje, zakaj ne v nemščini, saj bi dosegla še večji del publike. Moj odgovor na to je: ker tako čutim. Slovenščina je jezik, s katerim sem bila največ v stiku, s katerim sem odraščala. Dobiš pa namesto ocene glede kakovosti ali vsebine kritiko, da si s pisanjem zatajil del lastne identitete.