Preden si resnica obuje škornje …

Če bi lahko govorili o motu populizma, bi se ta najbrž glasil: »Stokrat ponovljena laž postane resnica.« Kot je v enem svojih znamenitejših aforizmov dejal pisatelj Mark Twain: »Laž prepotuje pol sveta, medtem ko si resnica še obuva škornje.« 

Ena takih stokrat ponovljenih laži našega časa je tista, da so begunci deležni bogve kakih ugodnosti od države, medtem ko ubogi Avstrijec v primeru izgube službe prejme minimalca. 

Prvič ne obstaja nič takega kot begunci na splošno. Zato pa obstajajo ljudje v azilnem postopku, ljudje s pravico do azila po ženevski begunski konvenciji, ljudje s pravico do subsidiarne zaščite, migranti brez dokumentov, katerih bivanje v Avstriji država zgolj tolerira, pa tudi pregnanci iz Ukrajine, ki jim po registraciji avtomatsko pripade podpora države. Vsaka od teh kategorij ima določene pravice in dolžnosti, recimo azilanti po ženevski konvenciji imajo po pozitivni razrešitvi azilnega postopka iste pravice kot avstrijski državljani. 

Pa so zaradi tega ljudje s pravico do azila tukaj v ugodnejšem položaju kot Avstrijec, ki izgubi službo? Gotovo da ne, saj bo Avstrijec najprej prejemal denarno nadomestilo za svojo plačo, šele nato pa minimalca. S tem smo pri drugem mešanju jabolk s hruškami, v tem primeru med denarnim nadomestilom plače in minimalcem (Notstandhilfe, Mindestsicherung). Avstrijec bo na minimalcu ob izgubi službe samo v primeru, če je bil njegov dohodek tako nizek, da 55 odstotkov njegove nekdanje mesečne neto plače ne doseže mesečne vrednosti minimalca. V tem primeru ima pravico do finančne doklade. 

Avstrija je po podatkih nemške revije Manager trenutno na 15. mestu najbogatejših držav sveta. Samo s sprevračanjem resnice je kaj takega, kot je zavist Avstrijcev do raznih kategorij beguncev, sploh mogoče. Mnogo bolj logično bi namreč bilo, da razne kategorije beguncev z zavistjo gledajo na prebivalce Avstrije, kot pa da imajo Avstrijci karkoli za zavidati prišlekom.