Tri tedne so bili brez mobilnika

Na začetku nad eksperimentom nisem bila posebno navdušena. Bolj so bili zanj navdušeni moji dijaki in dijakinje, ampak kot učiteljica nisem mogla reči ne, zato sem se odločila sodelovati v poskusu. Mislila sem, da bo enostavno, vendar je bil vsak dan nekoliko težji, kot sem si predstavljala. Na splošno so mi največ težav povzročale organizacijske zadeve. Navadila sem se, da med dnevom z mobilnikom hitro odgovorim na e‑pošto ali v skupinah na WhatsAppu uredim kakšno organizacijsko zadevo in to mi je res zelo manjkalo. Po drugi strani pa sem imela manj stresa in sem se znova naučila preprosto ničesar ne delati. Pri dijakih in dijakinjah sem opazila, da so nekoliko bolj sproščeni, da so radi pisali dnevnik in da so se – po starem – spet začeli klicati po telefonu.

Zame osebno oddaja mobilnika ni bila težava. Le za hitro komunikacijo prek WhatsAppa v družini smo se morali prej dogovoriti, kako bomo stvari urejali. Vse, kar sem prej na telefonu hitro opravila, sem potem pač naredila na računalniku. Kot razredničarka pa je bilo posebej zanimivo opazovati, kako so se kot skupina razvijali in kako so se tisti, ki so sodelovali, med seboj bolj povezali, saj so nekaj skupaj delili. Opazno je bilo tudi, da so začeli bolj ceniti čas, ki ga imajo s prijatelji in družino, ter da so mi povedali, da bolje spijo. Poleg tega so na vlaku ali na avtobusu opazili, da imajo ljudje skoraj vedno telefon v roki, kar se jim je zdelo nenavadno – prej tega niso opazili. Sama bi takšen projekt ponovila, ker je pomembno, da se ljudje znova zavedo, koliko časa preživijo na telefonu, in da z njim ravnajo bolj zavestno. Morda bi bilo smiselno projekt ponoviti vsako leto.

V treh tednih brez mobilnega telefona sem se počutil zelo dobro in sproščeno, pri tem pa se je izboljšalo tudi moje spanje. Najtežje mi je bilo, ker sem pogrešal stik s prijatelji prek Snapchata. Namesto mobilnika sem začel poslušati veliko rock glasbe na CD-jih in vinilnih ploščah. Za naprej pa nameravam postaviti določen časovni okvir za uporabo telefona.

Na začetku eksperimenta sem se počutila zelo dobro, saj že sicer nisem veliko na telefonu, zato se zame ni veliko spremenilo. Zadnje dni pa sem pogrešala stik s prijateljicami prek Snapchata in svojo glasbeno playlisto na Spotifyju. V času brez mobilnika sem več časa preživljala z družino in naš odnos se je zaradi tega še izboljšal. V prihodnje bi rada večkrat odložila telefon, na primer med delanjem domačih nalog. V razredu pa sem opazila, da smo se zjutraj namesto gledanja v telefone spet več pogovarjali med seboj.

Sprva je bilo vse precej nenavadno in bil sem brez energije. Najtežje mi je bilo takrat, ko sem običajno uporabljal telefon – v avtu, na vlaku ali po opravljenih domačih nalogah. Najbolj sem pogrešal tisti občutek, da imam telefon vedno pri sebi in lahko kadar koli pogledam, kaj je novega. Zdaj, ko sem se navadil biti brez njega, bi rad tudi v prihodnje poskusil preživeti manj časa na telefonu. Poleg tega se je moje spanje izboljšalo – prej sem v postelji sedel 15 do 20 minut, zdaj pa takoj zaspim.

Začetkoma se mi je zdelo vse precej enostavno. Sredi eksperimenta pa je postajalo vedno težje, ker si preprosto opazil, da mobilnik manjka. Predvsem takrat, ko nisem imel ničesar za delati, bi se rad igral na telefonu, s telefonom s tipkami pa to ni bilo ravno mogoče. Namesto tega sem se učil za šolske naloge ali se pogovarjal z drugimi. Na splošno se je moja koncentracija pri šolskih predmetih izboljšala. Ta projekt bi vsekakor še enkrat ponovil, ker je bilo zanimivo videti, kako je biti tri tedne brez telefona in to izkušnjo deliti s prijatelji.

Sprva je bilo malo težje, ker je enostavno drugače brez družbenih omrežij. Se pa navadiš. Predvsem sem pogrešala stik s prijateljicami prek Snapchata. Vendar sem se zato več družila v razredu in v dijaškem domu ter začela delati »crystal painting«. Na splošno bi eksperiment ponovila, saj sem s pomočjo tega postala bolj družabna in tudi hitreje zaspala.

Na začetku je bilo precej enostavno in mi je dobro šlo. Nimam TikToka ali Snapchata, ker mi je mama prepovedala, tudi na telefonu preživim le eno uro do dveh ur na dan. Imam pa prijatelje, s katerimi se vsak dan družim in gremo kolesarit, čeprav ne živijo blizu mene. Ker smo se morali zmeniti, kdaj bomo šli ven, sem telefon spet vzel v roke čez tri dni in prekinil poskus. V razredu sem opazil, da so vsi bolj umirjeni in niso več tako nervozni, zato smo se pri pouku lažje lahko koncentrirali.

Sama sem se odločila, da ne sodelujem pri eksperimentu, ker se mi je njegov smisel zdel precej vprašljiv, saj lahko sodelujoči še vedno uporabljajo laptop. Poleg tega sama enostavno nisem veliko na telefonu. Vsekakor pa sem v tem videla tudi nekaj pozitivnega, saj na primer na vlaku ali podobno niso gledali v telefon ali druge naprave. Opazila sem tudi, da so se tisti, ki niso imeli telefona, zjutraj več pogovarjali. Ravno zaradi tega pogovora v živo bi v prihodnosti tudi sama želela sodelovati v takem eksperimentu.

Kot del kontrolne skupine sem spremljala sošolca, ki med eksperimentom ni imel mobilnega telefona. Opazovati sem morala njegove občutke in vedenje med poukom ter biti pozorna, ali je bolj miren ali tih. O njegovem stanju sem enkrat na teden poročala razredničarki ali napisala spis. Fant, ki sem ga opazovala, je eksperiment predčasno prekinil. Videlo se je, da je bil med izzivom bolj tih, ko pa je z njim prenehal, je med poukom spet postal moteč. Sama nisem želela sodelovati, ker skoraj vsak ali vsak drugi teden potujem v Slovenijo, zato bi bilo zelo neudobno, če bi potovala v drugo državo brez telefona.