Izobraževanje, politizacija, poglobitev v družbene strukture, razumevanje zgodovinskih in obstoječih realnosti, čezmejno in regionalno mreženje, krepitev skupnosti ter antifašistične misli so bili predmet letošnjega Antifašističnega tabora Koroška, ki je zbral okoli 100 oseb na Peršmanovi domačiji. Kako razumeti antifašizem, katera družbena področja vključuje ter kako ga živeti naprej so bila vprašanja, ki so se pojavljala od 25. do 28. julija z različnimi vsebinami pri obravnavanju pereče družbene problematike v organiziranem izobraževalnem programu.
Za organizacijo tabora je bila ustanovljena nova delovna skupina mladih, ki so aktivni na Dunaju – ali v Klubu slovenskih študentk*študentov ali pa v drugih dunajskih antifašističnih organizacijah. Njihovo organizacijsko delo je bilo predvsem zagotavljanje infrastrukture in okvirja, medtem ko so prijavljene osebe ali organizacije lahko prispevale lasten programski vložek.
V tem smislu je bil organiziran tabor tudi na mestu samem, saj so vsi lahko po želji oblikovali vsebino tabora in prevzemali osnovne naloge od kuhanja do prevzemanja izmen nočne straže, »awareness« (odgovorna oseba zaupanja v kočljivih situacijah) ali čiščenja. Na vsakodnevnih sejah je bila možnost odprtih pogovorov o načinu poteka tabora, kar je pomenilo tudi, da so vsi sodelovali sproščeni in z veliko mero odgovornosti.
Vsi so lahko prispevali vsebino
Tako so OLTA iz Beljaka (Offenes Linkes Treffen der Antifa Koroška/Kärnten) poročala o privatnem domu za azilante na Svinški planini, znanem po nehumanih življenjskih razmerah, predstavnika organizacije ZRV (Zwangsräumungen verhindern) o svojem delu proti stanovanjski krizi in prisilnim izselitvam, ruska aktivistka v izgnanstvu je poročala o Putinovem režimu, madžarski aktivisti o represiji na Madžarskem, iz kolektiva »Rojava kliče« (organizacija kurdskega gibanja) iz Ljubljane pa so prispevali predavanje »Jugoslavija: revolucionarne perspektive NOB in real-socializma« in poročali o protestni zasedbi Fakultete za družbene vede v podporo Palestini ter s sledečo diskusijo. O antifašističnem uporu med 2. svetovno vojno na Koroškem in o kulturi spominjanja sta predavala Daniel Wutti in Nikolaj Orasche, tajnik Zveze koroških partizanov (ZKP). ZKP je tudi omogočila tabor pri Peršmanu.
Spoznavanje Koroške
V smislu kraja spominjanja na žrtve nacionalsocializma in antifašistični upor je Društvo Peršman vsak dan ponujalo vodstva po muzeju in predajalo obiskovalcem zgodbo upora in zgodbo družine Sadovnik, s čimer je bila ustvarjena še močnejša ozaveščenost o kraju štiridnevnega šotorjenja. Večplastnost koroške regije so lahko udeleženci spoznali tudi na pohodu po sledeh partizank in partizanov z Zdravkom Haderlapom, na predavanjih AK Pliberk/Bleiburg o ustaškem srečanju na Libuškem polju ali AK gegen den Kärntner Konsens o srečanju društva Ulrichsberggemeinschaft na Vrhu. Kot priča časa je bila povabljena in najavljena tudi Katja Sturm-Schnabl, ki pa tabora kratkoročno ni mogla obiskati. Na programu so bile tudi številne ustvarjalne delavnice, med katerimi je bilo večerno zborovsko petje slovenskih, koroškoslovenskih in uporniških pesmi, ki se jim je ob veselem petju pozneje pridružila še harmonika.
S trojezičnim pristopom organizacijske ekipe (slovenščina, nemščina, angleščina) in ob prisotnosti tudi slovensko govorečih manjšincev so se navzoči v živo lahko spoznali z manjšino in zamejstvom.
Različni pogledi na antifašizem
Izobraževanje in izmenjava izkušenj ter perspektiv na temo antifašizma sta bila na taboru torej ključno delo. Eno od razumevanj antifašizma, ki se je pojavljalo v neformalnih druženjih, je razčlenitev ustaljenih idej in naših življenj do te mere, da ne bomo reproducirali dominance in miselnosti o večvrednosti lastnega načina življenja. Podobno je razumevanje antifašizma kot izzivanje avtoritarnih tendenc v vseh nas, izzivanje ustaljenih miselnih vzorcev, ki lahko vodijo do nesrečnih posledic, in opažanje korenin fašizma v sredini družbe, v skrajnih manifestacijah banalnega, v vsakodnevnih težnjah, ki jih privedemo v skrajnost.
Tako dialog ni ostajal na ravni glorifikacije preteklega antifašističnega upora, čeprav so bili udeleženci hvaležni za poglobljen vpogled v zgodovino dežele, ki jim ga šola večinoma ni nudila.
Meta Vouk in Dominik Krištof v imenu organizacijske ekipe
Kaj vam je s taborom uspelo?
»Uspelo nam je združiti ljudi iz različnih regij in držav in tematizirati potrebo po konkretni strukturi v boju proti fašizmu in desničarskim silam. Iz odzivov tovarišije vemo, da nam je uspelo zanetiti iskro pri ljudeh, ki so že obupali nad političnimi strukturami, v katerih so aktivni, in jim dati prostor za nove ideje. Udeležence smo lahko tudi seznanili z našo regijo, njeno zgodovino, manjšino in desničarskimi srečanji, ki se dogajajo na Koroškem«
Vse je upor
Antifašistično delo pa se je izkazalo za skoraj neomejeno v svoji širini vidnega pojavljanja v družbi. Če demonstracije in akcije veljajo za akutne potrebe gibanja, so delo v javnosti, raziskovalno delo in ozaveščanje o skrajni desnici, izobraževanje samo, druženje, grajenje solidarnosti v vsakodnevnem življenju in politično organiziranje trajnostna rešitev za zadušitev sovražne in izkoriščevalske misli. Vse to pa z osnovno antifašistično držo.
Kakšne spektre združuje antifašizem, se je pokazalo tudi v pogovorih z udeleženci, ki so organizirani na področjih queer-feminizma, aktivizma v boju proti klimatskim spremembam, na področju stanovanjskih stisk in seveda v drugih antifašističnih skupinah. Kljub temu da prihajajo iz različnih bojev in ozadij, jih združujeta skrb za družbo ter volja do aktivnega oblikovanja svoje in skupne resničnosti v vsej raznolikosti. Udeleženci so prišli z izkušnjami, pa tudi s težavami, ki jih imajo v svojih organizacijah in jim onemogočajo korenito zavzemanje za družbene spremembe. To je v podeželskem okolju npr. pomanjkanje zavzetih oseb, v skoraj vsaki spolno mešani skupini pa delo v večji ali manjši meri otežuje moška dominantnost in vseprisotna družbena hierarhična lestvica med posamezniki. V izmenjavi so lahko reflektirali in kovali ideje za prihodnje aktivistične načrte.
Varnostni koncept
Ker za mnoge politično organizirane, ki so morda doživeli policijsko represijo ali grožnje z nasiljem skrajnih desnih skupin, velja pazljivost pred pojavljanjem njihovega obraza ali imena v povezavi s takšnimi prireditvami v javnosti, se oseb ni smelo slikati, še manj pa fotografije objavljati brez dovoljenja. Lokacija tabora iz varnostnih razlogov ni bila objavljena na socialnih omrežjih kot npr. Instagram ali Facebook, med drugim pa je organizacijska ekipa bila pozorna na morebitne prijave desnih oseb. Vsebina in dogajanje na taboru samem ni bila skrivnost. Muzej Peršman je imel čez vikend običajni odpiralni čas za obiskovalce, s tem pa je bil tabor odprt za obiske.
