Šolska akademija slovenske gimnazije v znamenju obletnice: Gimnazija 50 let pod lastno streho

Leta 1975 je Slovenska gimnazija dobila lastno poslopje, katerega arhitekt je bil Janez Oawald. Pred tem so dijaki in dijakinje Slovenske gimnazije, ustanovljene septembra 1957 s tremi razredi, obiskovali gimnazijo na Lerchenfeldstraße. Ker je bila Slovenska gimnazija podnajemnica, je bil pouk izključno popoldan in to do leta 1975.

»Naša Slovenska gimnazija učenkam in učencem posreduje občutek stabilnosti in pripadnosti, spodbuja osebno rast, krepi zavest o lastni identiteti in izvoru ter povezuje z zgodovino in skupnostjo,« je v govoru povedala provizorična ravnateljica Magdalena Kulnik.

Po prvem delu akademije v avli šole so obiskovalce razdelili na pet skupin, ki so se podale na »potovanje« skozi Slovensko gimnazijo. Na sporedu je bila lutkovna predstava dijakov Kugyjevih razredov. V telovadnici so predstavili košarko, odbojko, nogomet in druge športne panoge na šoli. Z Romanom Verdelom so obiskovalci naštudirali refren nove šolske himne. Ogledali so si še videoposnetek z intervjuji oseb, ki so pripovedovale osebne zgodbe v povezavi s šolo. Na sporedu »popotovanja« skozi šolo pa je bil tudi gledališki prizor Ecce homo s predstavitvijo umetniških del Valentina Omana, ki že petdeset let krasijo Slovensko gimnazijo.

Drugi del akademije v avli je postavil v ospredje zborovsko petje. Zapel je mešani pevski zbor Bilka, saj je društvo iz Bilčovsa letos pobrateno s Slovensko gimnazijo. V imenu društva je spregovorila predsednica Marija Weber-Ogris. Portrete prednikov so predstavili dijaki petih in sedmih razredov. 

Še pred zaključkom je spregovorila predsednica združenja staršev na gimnaziji Nada Zerzer. Povedala je, da je preselitev v lastne prostore maja 1975 bila za slovensko narodno skupnost zgodovinski mejnik in neprecenljiv korak naprej.

Nada Zerzer je povedala, da združenje staršev kot izraz priznanja in hvaležnosti podeljuje Volbankovo nagrado Romanu Verdelu. Zadnjič je na akademiji vodil zbor višje stopnje na Slovenski gimnaziji. Nagrado doktorja Jožeta Volbanka podeljujejo osebam s posebnimi zaslugami za Slovensko gimnazijo.

Verdel je požel bučen aplavz navzočih in bil vidno ganjen. Ob prejemu nagrade je povedal sledeče: »Zame ni tako enostavna situacija, ker je to moja zadnja akademija. In sicer sem pred 50 leti prvič nastopil s harmoniko na akademiji v delavski zbornici, danes pa zadnjič tukaj v Slovenski gimnaziji. Slovenska gimnazija je tista ustanova, ki mi je dala pravzaprav vse to, kar sem.«

Verdel je še povedal, kako je leta 1970 začel obiskovati šolo v Lerchenfelderci in kako je tam trpel, kako so ga odrasli ljudje v avtobusu zmerjali in kakšno »odrešenje« je bila leta 1975 preselitev v nove prostore.

Z zadoščenjem lahko rečem, da sem smel delovati v dveh ustanovah, ki sta zelo važni za obstoj koroških Slovencev. 27 let sem lahko bil ravnatelj Slovenske glasbene šole in 33 let sem lahko poučeval na Slovenski gimnaziji. To mi bo ostalo. Vse mlade pozivam, bodite zvesti naši kulturi. Mi živimo v dveh kulturah, v dveh jezikih in to je vrednota, ki se je ne sme podcenjevati. V tem smislu se zahvaljujem za to priznanje.

Uradni del akademije so zaključili ponovno z zborovskim petjem. Zbor višje stopnje je zadnjič zapel pod taktirko Romana Verdela. Pri pesmi Prisega so se zboru pridružile bivše pevke in pevci šolskega zbora in skupaj so zapeli pesem Prisega. Zadnja pesem na sporedu pa je bila nova himna Slovenske gimnazije, ki sta jo zapela zbor nižje in zbor višje stopnje skupaj z občinstvom. Besedilo je napisala Monika Novak-Sabotnik, glasbo pa aranžiral Roman Verdel.