Od četrtka, 11., do sobote, 13. 11. 2021, je petnajst dijakinj in dijakov višjih razredov Dvojezične trgovske akademije v Celovcu na pobudo mesta Dachau in s podporo mesta Celovec v okviru študijske ekskurzije obiskalo koncentracijsko taborišče Dachau in Študijski center Maxa Mannheimerja. Ekskurzijo je vodila učiteljica Mirjam Zwitter-Šlemic.

Študijski center Maxa Mannheimerja, Max Mannheimer Studienzentrum, Roßwachtstrasse 15, D-85221 Dachau, v bližini bivšega koncentracijskega taborišča, je poimenovan po češkem Judu Maxu Mannheimerju (1920-2016), ki je preživel holokavst. Januarja 1943 so on in njegova prva žena Eva Bock in vsa družina s starši vred bili deportirani v kacet Au­schwitz-Birkenau. Večino je SS takoj po prihodu v kacet kot »dela nezmožne« umorila v plinskih celicah in sežgala. V nekaj tednih sta od družine živela le še Max in brat Edgar. Morala sta med drugim pospravljati ostanke porušenega varšavskega geta, poleti 1944 so ju deportirali v Dachau, od tam pa v njegove podružnice Karlfeld, Mühldorf in Tutzing, kjer so ju konec aprila 1945 osvobodili Amerikanci. Po vojni je Max Mannheimer živel sprva na Češkem, pozneje v Münchnu, kjer je med drugim zapisal svoje spomine, s slikanjem pa je iskal pot iz bolečine in depresije. Max Mannheimer je bil predsednik zveze dachavskih taboriščnikov, do smrti je bil živa priča nacističnega nasilja. Srečal se je tudi že z dijakinjami in dijaki Kugijevega razreda Slovenske gimnazije, ki so obiskali Dachau.

Začetki dijaškega obiska v Dachauu segajo do letošnje spominske proslave na Ljubelju, kjer so dijakinje in dijaki dvojezične TAK spregovorili o družinskih izkušnjah s časom nacizma. Vodjo oddelka za sodobno zgodovino mesta Dachau Richarda Seidla so tako prepričali, da je pobratenemu mestu Celovec predlagal obisk skupine dijakinj in dijakov v mesto Dachau oz. v Študijski center Maxa Mannheimerja in bivšega koncentracijskega taborišča Dachau. Mesto Celovec je to pobudo tudi po zaslugi gospe Eve Janice potrdilo in prevzelo stroške prevoza.

Potomci žrtev

V Študijskem centru Maxa Mannheimerja, ki prednostno raziskuje zgodovino kaceta Dachau in razpolaga z obširnim seznamom oziroma s podatkovno bazo dahavskih taboriščnikov, tudi slovenskih, je dijakinje in dijake sprejela in ves čas obiska strokovno spremljala znanstvena sodelavka dr. Elisabeth Fink. V posebnem seminarju so skupno osvetlili možne osebne povezave dijakov s kacetom oz. nacizmom sploh. Izkazalo se je, da ima precej od njih prednike, ki so bili deportirani v Dachau ali druga koncentracijska taborišča, na primer v Ravensbrück, Bergen-Belsen in tam tudi umrli nasilne smrti, ali pa so bili aprila 1942 pregnani v razna taborišča v Nemčiji oziroma so kot partizani bili v uporu proti nacionalnemu socializmu. 

Zanimanje mladine za pričujočo tematiko, predvsem za družinska ozadja in vzročne povezave, je bilo neverjetno veliko in globoko. To je v pogovoru poudarila spremljevalka Fink in izrecno omenila tudi osveščenost dijakinj in dijakov o kacetu in njegovem pomenu v uničevalnih načrtih nacistov. Zanjo da je veliko doživetje, da je po dolgem času na tem mestu srečala in se pogovarjala s potomci žrtev nacističnega nasilja ali upornikov proti njemu. V tem primeru koroško-slovenskih. »Kajti v Študijskem centru srečujemo v glavnem potomce nemških storilcev, ki, drugače kot pri vaši mladini, le malo ali skoraj ničesar ne vedo o času nacizma in o tem, kaj so takrat počenjali njihovi dedje ali babice.«

Obhod v večernem mraku skozi mesto Dachau po sledeh taboriščnikov vzdolž Ceste spomina/Erinnerungsstrasse in Ceste žrtev kaceta/Strasse der KZ-Opfer ob reki Amper vse do biv-šega območja SS, kjer je danes sedež bavarske intervencijske policije, je pri dijaški mladini vtis prizadetosti in nemoči še poglobil in na mnoga vprašanja kljub odličnim informacijam ni bilo odgovora in ga nedvomno tudi ni. Zvečer so se udeleženci ekskurzije srečali z nadžupanom Dachaua Florianom Hartmannom, zavzetim mestnim zgodovinarjem Richardom Seidlom in referentko Tanjo Jörgensen. Nad-župan Hartmann je sprva izrazil veliko zadoščenje in veselje nad študijskim obiskom dijakov Dvojezične TAK v Dachauu, kar daje upati, da se bojo tozadevni medsebojni obiski med šolami Celovca in Dachaua razvijali naprej. Brez zadržkov je poudaril, da je nacistično koncentracijsko taborišče mestu Dachau vtisnilo večen pečat, ki zagrinja vso ostalo preteklost mesta. Dachau je bil prvič omenjen v devetem stoletju, tu si je bavarska kraljeva hiša Wittelsbachov zgradila ličen grad in do prve svetovne vojne je Dachau veljal za mesto umetnikov. 

Pečat sramote in gospodarski dejavnik

Leta 1933, nacisti so takrat prevzeli oblast nad Nemčijo, pa je tista usodna zareza, ki zaznamuje sloves Dachaua doma in v svetu. Marca 1933 je Heinrich Himmler, šef bavarske policije in rajhovski vodja SS (Reichsführer SS – RFSS), zaukazal pri Dachauu na kraju bivše tovarne municije zgraditi koncentracijsko taborišče za politične nasprotnike in Jude. Prav zaradi načrtnega nečloveškega ravnanja z jetniki in zaradi brutalnega taboriščnega reda ali režima je Dachau postal vzorčno taborišče za vsa ostala nemška oz. nacistična koncentracijska in uničevalna taborišča. Postal je morilska šola za esesovce in številni od njih, na primer taboriščna komandanta Rudolf Höss v Auschwitzu ali Erich Koch v Buchenwaldu, so se svojega zločinskega posla naučili pod brutalnim dachauskim komandantom Theodorjem Eikejem. Nacisti taborišča niso skrivali, ljudje so vedeli, kaj se tam dogaja. Taborišče je bilo načrtovano za 6000 oseb, na koncu vojne pa je vanj bilo stlačenih nad 30.000 trpink in trpinov. Pogoji so bili neznosni. Skozi Dachau je šlo nad 200.000 oseb, v Dachauu samem in številnih podružnicah je umrlo okoli 50.000 ljudi. Dachau je imel dva krematorija s petimi pečmi.

V Dachauu je bilo zaprtih nad 6.000 Slovencev, tudi iz Koroške. Na primer zborovodja Foltej Hartmann, dekan Štefan Singer, kaplan Anton Kutej, Štefan Breznik, Ivan Merva, Hanzej Krevc, Miklavž Miklav, Andrej Ogris, Šiman Dovjak, Janko Urank, Anton Gastl in drugi. V Dachauu so nacisti prvič uporabili perfidno geslo »Arbeit macht frei« (delo osvobaja). Taborišče so 29. aprila 1945 osvobodili Amerikanci.

Župan je dejal, da je taborišče danes pomemben gospodarski dejavnik, kajti pred korono ga je letno obiskalo nad milijon ljudi.Vodja ekskurzije prof. Mirjam Zwitter-Šlemic je županu prenesla pozdrave mesta Celovec, ki je pobrateno z mestom Dachau, predstavila šolski zavod in izrazila upanje, da se bo sodelovanje med mestoma in šolami razvijalo naprej.

Drugi dan je sledil ogled v mokro meglo zavitega prostranega taboriščnega areala z barakama, krematorijema in ogled razstave v bivšem gospodarskem in upravljalnem centru taborišča, danes preurejenem v muzej. Neponovljivo globoki stihi slovenskega pesnika Lojzeta Krakarja, interniranega v Auchwitzu-Birkenau »Tu se je smrt utrudila do smrti in uresničil biblijski pekel. Tu je zločin dobil sloves obrti in na milijone duš premlel v pepel.« veljajo tudi za Dachau. 

Pri dijakinjah in dijakih je obisk koncentracijskega taborišča Dachau odprl nova vprašanja in zapustil vtise, ki bodo ostali.

Helena Lobnig: Rekli so mi, da je moja babica bila v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen. Kaj več pa o tem ne vem. Da bi zvedela kaj več o koncentracijskih taboriščih, zato sem na tej ekskurziji.

Jano Leitgeb: Iz moje družine nihče ni bil v kacetu ali kakšnem drugem taborišču, zato po tej plati nimam kakšne povezave z Dachauom. A tematika me zelo zanima in zato sem zelo vesel, da sem se udeležil te ekskurzije. 

Milena Stern: Če hočemo doumeti nacionalsocializem, je treba obiskati le eno od koncentracijskih taborišč, na primer Dachau ali Mauthausen. Poznam ljudi, katerih predniki so bili deportirani v taborišča. 

Damjan Smrtnik: Moj praded Šiman Dovjak, Foltic na Zgornjem Kotu v Selah, je bil najprej pregnan v Frauenaurach, od tam pa maja 1944 deportiran v Dachau. Tu je 25. aprila 1945, štiri dni pred osvoboditvijo, umrl za pegavico. Zanima me, kje je pokopan. Ta obisk koncentracijskega taborišča je bil zame zelo važen, pa ne samo zame.