V senci plebiscitnih slavij v teh tednih mineva petdeset let od zloglasnih napadov na prve postavljene dvojezične table na Koroškem. Z zakonom z dne 6. julija 1972 je Avstrija prvič po podpisu Avstrijske državne pogodbe leta 1955 poskusila vsaj delno izpolniti določila člena 7 in uresničiti v njem zajamčene pravice koroških Slovencev.

Predvidenih je bilo 205 dvojezičnih krajevnih napisov, kar pa je dejansko bilo le 20 odstotkov krajev na dvojezičnem območju dežele. Čim so prve table stale, so jih dobro organizirane, nahujskane in tudi opite mase divjaško podrle.

To je bilo dotlej v drugi avstrijski republiki nepoznano nasilje nad pravno državo, nad pravicami dela prebivalstva in nad koroškimi Slovenkami in Slovenci. Dogodek, ki je Koroško in Avstrijo pahnil v težko notranjepolitično krizo in hudo oškodoval njun mednarodni ugled. Predvsem pa je med slovenskim prebivalstvom zapustil neizbrisljive travme, katerih posledice in rane še zdaleč niso zaceljene. Saj se je le trideset let po kolektivnem pregonu aprila 1942 razbojniški vihar nemškega nacionalizma pod krinko domovinske ljubezni znesel in razdivjal nad dvojezičnimi tablami in koroškimi Slovenci. 

Temu dogodku iz jeseni 1972, ki se ga je prijel pojem ortstafel-šturm, oz. njegovi obletnici so v soboto, 8. oktobra 2022, mladinske in študentske organizacije koroških Slovencev, Koroška dijaška zveza ter Kluba slovenskih študentk in študentov na Dunaju ter na Koroškem namenili M.ladinski A.ktivistični D.an. 

Iz Celovca so se udeleženke in udeleženci podali v štiri vasi na dvojezičnem ozemlju Koroške, in sicer v Hodiše, Šentlenart pri Sedmih studencih, Čahorče in Škocjan, ki nimajo obvezne dvojezične krajevne oznake, in podvig zaključili pred deželnim zborom v uradno prav tako samo enojezičnem, nemškem Celovcu.

Poleg odločnosti in veliko znanja o napadu na krajevne napise in o pravnih ter zakonskih predpisih so s seboj imeli transparente ter manjkajoče dvojezične oznake omenjenih in drugih vasi. Predvsem pa informacijsko brošuro. Skratka, zelo dobro in premišljeno pripravljena po-trebna akcija, ki je preprečila, da bi neciviliziran, razbojniški protizakonski napad na obvezne dvojezične table bil tako rekoč posthumno legaliziran z molkom. Tu je treba vprašati: Kaj pa naše osrednje, zastopniške organizacije? Doslej samo molk in politika prilagajanja!

Na vsaki postaji so v obeh deželnih jezikih osvetlili važna vprašanja. V Hodišah fenomen ortstafelšturma in posledice načrtne in nasilne desetletne germanizacije, ki je še nedavno docela slovenske Hodiše in okolico jezikovno obrnila na glavo. O tem priča pretresljiv dokumentarec Izginjanje-Verschwinden Andrine Mračnikar .

V Šentlenartu pri Sedmih studencih je mladina obravnavala tematiko dvojezične topografije. V ta namen je postavila vrsto dvojezičnih vaških imen, ki so jih na Zilji v ortstafelšturmu nasilno podrli. Zahteva je bila jasna: konec poigravanja s številkami in dvojezično topografijo za celotno dvojezično Koroško. Ana Grilc pa je prebrala odlomek iz svoje knjige. 

V Čahorčah se je mladina posvetila manjšinskemu šolstvu, ki je usodni preobrat doživelo leta 1958, ko je takrati deželni glavar Ferdinand Wedenig na pritisk nemškega šolskega društva Südmark in koroškega Heimatdiensta ukinil obvezno dvojezično šolstvo in ga zreduciral na prijavni princip. Na Koroškem zato vlada skurilno dejstvo, da je slovenščina edini jezik, ki se ga otrok v šoli ne sme naučiti brez dovoljenja staršev. Mladina zahteva zakonsko urejen pouk slovenščine v vrtcih, uvedbo obveznega dvojezičnega šolstva, najmanj pa zamenjavo prijavnega principa z odjavnim ter zagotovitev študija slavistike oz. slovenščine na celovški univerzi. 

Tematika uradnega jezika je prevladovala v Škocjanu, ki je pomemben tudi zaradi razsodbe ustavnega sodišča v zadevi dvojezičnih krajevnih napisov. Prireditelji zborovanj so na lastni koži občutili neznosen odnos dežele do slovenščine oz. uradne dvojezičnosti: po slovenski prijavi zborovanj na pristojnih okrajnih glavarstvih so ugotovili, da jih tam ne razumejo in očitno tudi potrebnih prevajalcev nimajo. To se mora spremeniti in slovenščina mora biti enakopraven uradni in uradovalni jezik na uradih, na sodiščih, v javnem življenju. Kajti manjšinske pravice so človekove pravice. Vse te zahteve so mladinke in mladinci ponovili na zaključnem zborovanju v Celovcu pred deželnim zborom. 

Povsod so mladino podprli domačini. Marija Weber, predsednica SPD Bilka, in Rezika Kolter sta med postankom v Bilčovsu mladini čestitali za ta podvig za enakopravnost in vidnost slovenščine.

Več slik najdete tukaj: Povezava