V okviru Erasmus+ projekta »SenzaConfini.BrezMeja.OhneGrenzen« so se od 4. oktobra do 11. oktobra družili
dijaki šestega razreda celovške Slovenske gimnazije in dijaki iz Gimnazije Ravne.
Koroškim dijakom iz Kugyjevega razreda so se pridružili vrstniki iz Slovenije. Šolarji iz dveh dežel so se ves teden družili na Plešivcu, srečanje pa je vodil Hanzi Rosenzopf. Organizatorji so predvidevali druženje mladincev iz treh dežel, žal pa se zaradi pandemije srečanja niso mogli udeležiti dijaki iz Italije. Zato so se udeleženci srečanja povezovali preko spleta in tako premagali razdaljo in meje: pri predavanju preko spleta so dijaki na srečanju izvedeli precej o življenju Slovencev v Trstu.
Projekt »SenzaConfini.BrezMeja.OhneGrenzen« je imel obširen program: dijakinje in dijaki so pripravljali referate, poslušali predavanja, si ogledovali okolico, spoznavali zgodovino slovenstva, pa tudi aktualno situacijo ter možnosti, ki jih nudijo slovenske organizacije v zamejstvu. V pogovoru s Hanzijem Rosenzopfom in profesorico zgodovine Mojco Krebs, ki je razredničarka učenk in učencev iz ravenske gimnazije, smo izvedeli, da so dijaki hitro navezali stike. Učenci iz Slovenije so spoznali, da koroški vrstniki res dobro govorijo slovensko, tako da ni bilo jezikovnih zaprek.
Srečanje je bilo zanimivo tudi zato, ker Kugyjev razred obiskuje nekaj dijakov iz Italije, ki so »iz prve roke« poročali o svojih zamejskih izkušnjah. V neposrednem stiku in v zunajšolskem kontekstu so dijaki izvedeli veliko novega in se tudi veliko naučili, zato so pedagogi in učenci hvaležni za tak neformalen pouk.
Posebna prednost takega učenja je tkanje medsebojnih stikov ter medosebno zaupanje in spoštovanje. To se je pokazalo predvsem pri pripovedovanju osebnih zgodb, saj so učenci pogosto segli v družinsko zgodovino. Posameznikova identiteta ni le skupek njegovih osebnih doživetij, to so tudi kraj in dežela, pa tudi izkušnje prednikov. Na podlagi osebnih zgodb so učenci spoznavali narodno zgodovino, ki povezuje Slovence preko meja.
Hanzi Rosenzopf: »Srečanje je razkrilo, kako blizu smo si, čeprav živimo tostran in onostran meje, da so se stkale prijateljske vezi. Odkrivali smo skupno zgodovino: bivali smo na Plešivcu, obiskali smo Krnski grad, si ogledali kraj ustoličevanja – ustoličevanje so dijaki tudi zaigrali – šli smo peš do Gospe Svete, kjer je sledilo še versko doživljanje tega obreda. Odkrili smo veliko vezi v kulturi, gospodarstvu, literaturi in cerkvenem življenju. Imamo skupno zgodovino, pomembno pa je, da to skupnost živimo tudi danes, jo poglabljamo in jo predamo naslednjim generacijam.«
