Višja šola za gospodarske poklice Šentpeter ima novo vodstvo: ravnateljske naloge je ta teden prevzela Selanka Marija Olip.

Gospa Marija Olip, kako bi se predstavili koroškim rojakom, ki vas še ne poznajo?

Marija Olip: Prihajam iz Sel, kjer sem že vedno bila doma in kjer zelo rada živim. Ko se peljem v Sele in pridem v bližino Kotelj, Šajde ali Homeliškega jezera, imam občutek, da duša po kakšnem napornem dnevu kar zadiha.

Zakaj so Sele nekaj posebnega?

Čeprav nas je v Selah malo, si veliko ljudi prizadeva za vsestransko delovanje, ki na najrazličnejše načine bogati in oblikuje vsakdan naše vasi. Občutek imam, da znamo prijeti za delo in da nam vedno znova uspe kakšno stvar opraviti zelo dobro. Poleg tega je posebnost Sel, da pri nas še skoraj vsi govorijo ali vsaj razumejo slovensko. Upam, da bo to še dolgo tako ostalo.

Kako vas je poklicna pot privedla v Šentpeter?

Po maturi sem v Celovcu študirala gospodarstvo. Takrat sploh še nisem mislila na to, da bi postala učiteljica, in zato sem se po zaključenem študiju takoj zaposlila. Pozneje se je v meni porodila želja, da bi tudi jaz – tako kot kar nekaj mojih sorodnikov – postala učiteljica. Po študiju gospodarske pedagogike v Gradcu sem začela poučevati v Šentpetru kot učiteljica za gospodarske predmete, po dveh letih pa sem prevzela še administracijske naloge. Takrat niti pomislila nisem na to, da bi kdaj postala ravnateljica. Ko so me sestre nagovorile, ali bi bila pripravljena prevzeti te naloge, se najprej s tem sploh nisem mogla spoprijazniti. Potem pa sem še enkrat razmislila …

Kako doživljate dvojezično šolstvo na Koroškem?

Na šoli smo veseli čisto vsakega dijaka in dijakinje. Moja želja pa bi bila, da bi se starši in dijaki na južnem Koroškem zavestno odločali za slovenske in dvojezične šole. Vem, da je ponudba ogromna. Toda če otrok pride v popolnoma nemško okolje in tam preživlja svoja najstniška leta, je nevarnost velika, da bo slovenščina z leti postala le nekak spomin iz otroštva. Če pa si dnevno v slovenskem ali dvojezičnem okolju, je verjetnost, da se boš tam tudi zasidral, veliko večja. Zato bomo še naprej intenzivno nagovarjali učence in starše in jih poskušali pridobiti za našo šolo.

Moja želja pa bi bila, da bi se starši in dijaki na južnem Koroškem zavestno odločali za slovenske in dvojezične šole.

Marija Olip

Kaj šolo v Šentpetru razlikuje od drugih šol?

Prva posebnost je domačnost, ki te objame že zjutraj, ko prideš na dvorišče šole in srečaš sestro, ki pometa ali grabi listje. Njihova navzočnost šoli daje občutek topline, ker veš, da tukaj nikoli nisi sam. Občutek je podoben, kot da bi se vračal domov. Čeprav sestre v razredu niso več tako prisotne, imajo močan vpliv na naš vsakdan.

Druga posebnost je majhnost šole. Imamo okoli 150 učenk in učencev, tako da se res vsi poznamo po imenu.

Nenazadnje pa je posebna tudi lega. Šola je na podeželju, kar na prvi pogled za mladega človeka ni tako atraktivno. Kljub temu ne bi vedela za nobenega, ki se tu ne bi dobro počutil. Za tiste, ki ne živijo v bližini, imamo v hiši internat. Ko so dijaki starejši, si pogosto v okolici šole poiščejo privatne sobe. V zadnjih letih se je zaradi spremenjenega oz. prilagojenega voznega reda javnih prevoznih sredstev izboljšala možnost dnevnega obiska šole tudi iz bolj oddaljenih krajev.

Kolikšen delež pouka je v slovenščini?

V prvih dveh letnikih je pouk dvojezičen in vse teme obdelamo v obeh jezikih. Učenci imajo torej dve leti časa, da se navadijo in potopijo v šibkejši jezik. V višjih letnikih imamo mesečno menjavo jezikov, kar pomeni, da je celoten pouk – razen jezikovnih ur – en mesec v slovenščini in en mesec v nemščini. Imamo dijake iz Slovenije, ki so se odlično naučili nemško, in enojezične Korošce in Korošice, ki so dobro osvojili slovenščino.

Kaj si želite za prihodnost?

Želim si, da bomo s kolegicami in kolegi še naprej skrbeli za dobro delovno vzdušje, ker sem prepričana, da se to odraža na učencih in na šoli sami.

Želim pa si tudi, da ne bi pozabili, da imamo sicer iste naloge kot vsaka druga šola tudi, da pa imamo še dve dodatni: slovenščina naj ne bo le jezik, ki ga poučujemo in se ga učimo. Slovenščina naj bo dobrina, ki jo negujemo in jo zavestno uporabljamo, kjerkoli smo in kamorkoli pridemo. Druga dodatna naloga pa je, da podpiramo in spoštujemo to, kar je bilo pomembno za ustanovitelje šole, in sicer dejstvo, da smo krščanska šola. Gre za pozitiven in spoštljiv odnos do vere nasploh.

Slovenščina naj bo dobrina, ki jo negujemo in jo zavestno uporabljamo, kjerkoli smo in kamorkoli pridemo.

Marija Olip

Ko smo zapuščali šolo, smo dve maturantki vprašali, kakšne izkušnje sta imeli z učiteljico Olip. Katarina iz Borovelj in Lisa iz Podjune sta navdušeno povedali, da je bil pouk vedno zelo prijeten. Ko sta izvedeli, da jih Marija Olip ne bo več poučevala, sta bili žalostni, hkrati pa sta na svojo učiteljico, ki je zdaj ravnateljica, tudi ponosni. Povedali sta, da je Marija Olip znala zahtevno učno snov razložiti na enostaven način, kar je dijakom olajšalo učenje.