Govor Dane Gregorič: Bo slovenščina na Koroškem ostala del naših družin?

Slovenski jezik na Koroškem izginja. Vedno več mladih ne obvlada jezika, ki so ga gojili predniki. Izgubljamo narečja, izgubljamo besede, izgubljamo svojo kulturo. Mnogo koroškoslovenskih družin ne posreduje več materinščine, ker je tako enostavno bolj udobno: »Saj je vseeno, kateri jezik govorim z otrokom, pomembno je le to, da me razume.« Stavek, ki me zelo boli. Jezik je veliko več kot samo beseda. Je naša identiteta, to, kar nas spremlja skozi življenje, to, kar sem jaz. 

Ko vprašam triletno sestrično »Kaj pa imaš tukaj za eno igračo?« odgovori »Ich verstehe dich nicht. Ich kann kein slovensko.« V zadnjih letih sem vedno spet opazila – ali v lastni družini ali v okolici – da mnogi starši s potomci enostavno ne govorijo v materinščini, ker je partner/partnerica ne obvlada. Prevladuje nemščina, vseeno, kako se drugi člani družine trudijo posredovati slovenščino naslednji generaciji. Če otroka ne opominjamo stalno, da je treba ohraniti naš jezik, se hitro zgodi, da ta enostavno izgine. Leta 2001 nas je bilo približno 12.000 koroških Slovencev in Slovenk. Postalo nas bo vedno manj in ne morem se znebiti strahu, da bo naša manjšina nekoč čisto izginila. 

Druga ovira v boju proti deslovenizaciji leži v izobraževanju. V vrtcih prevladuje, vseeno ali v dvojezičnem ali nemškem vrtcu, nemščina. Nemški jezik je tako imenovana »Spielesprache – igralni jezik«. Otroci se prvič soočajo z vrstniki in seveda izberejo jezik, ki ga obvlada večina, ne pa jezika manjšine. Tudi sama se spominjam časa, ko sem se vrnila iz vrtca in sem hotela tudi doma govoriti v novem jeziku. Hitro pa sem opazila, da je doma treba uporabiti drug jezik, mojo slovenščino, moj srčni jezik, kot ga rada po domače poimenujem.

Stvar, ki naj bi se vsekakor spremenila v prihodnosti, je obvezni pouk slovenščine v ljudskih šolah in več ponudb napredovanja v jeziku na višjih šolah. Povsod slišimo, kako važno je obvladati čim več jezikov. Več znaš, več veljaš, pravijo. Če pa govorimo o tem, da bi uvedli pouk slovenščine v sistem šolanja, ljudje zavijajo z očmi. Pred nedavnim je mladina stranke FPÖ objavila prispevek, v katerem pozivajo, da naj bi se ukinila slovenizacija. V resnici pa vlada nasprotje. Koroško mladino je treba od mladih nog naprej konfrontirati s slovenščino. Slovenščina je drugi deželni jezik, je del naše države, naše zgodovine. Zato kot koroška Slovenka pričakujem, da me lahko vsak deželan v moji domovini pozdravi, se zahvali in reče adijo po slovensko. Dober dan, hvala in srečno. Tri besede, to je vse!

Če hočemo obdržati slovenski jezik na Koroškem, ga je treba tudi govoriti. Zveni čudno, pa vendar kaže resnico. Predvsem pri mladih je to postal velik problem. Posamezniki vsi obvladajo slovenščino, pa se vseeno odločijo za nemški jezik. Vzroki tega so različni. Pogosto pa zato, ker se dolgo časa sploh niso zavedali, da lahko med seboj govorijo v materinščini. Ko se pa tega zavedo, je že prepozno. Zdaj je pač enostavno premučno in nenavadno govoriti v drugem jeziku. 

Najpomembnejša v boju za ohranitev slovenščine je vztrajnost. Treba je vztrajati! Treba je biti zavezan cilju, da posredujemo slovenščino naprej, vseeno, kako težki so položaji. Ni vedno enostavno, predvsem pri otrocih in mladini. Vseeno se je treba truditi in ostati zvest/zvesta svojim koreninam. Naši predniki in prednice se niso zastonj borili. Niso se borili zastonj, da je slovenščina postala drugi deželni jezik, niso se borili zastonj za dvojezične krajevne napise in zato se mi tudi ne bomo nehali boriti! 

Spoštovani in spoštovane, za konec svojega govora bi vam rada še prebrala odstavek iz knjige Angel pozabe avtorice Maje Haderlap, Bachmannove nagrajenke. Besede, ki jih je napisala, mi dajejo upanje, da bo naš narod obstal, vseeno, kako brezupno je videti naš položaj. »Dolge ure posedava na travnikih jezika in govoriva v ritmu rim. Spoznavava, da je treba naravo zaljšati z verzi, spletati vence in rože. Rime naju v poskokih pehajo s kitice na kitico, kakor žene metulje z enega cvetnega keliha na drugega, in nič se ne bojiva, da bi se prevrnili. Vse pripeljejo k srečnemu koncu, jok pretočijo v smeh, molj v užitek. Kar se je posušilo, bo spet cvetelo, kar je ohromelo, bo spet lahko plesalo.« 

Hvala za vašo pozornost!

Dana Gregorič (16) je dijakinja 7.A razreda Slovenske gimnazije v Celovcu. Odrasla je v Dvoru, kjer živi s starši in s sestro, ki pa že študira na Dunaju. Ponosna je na svoj materni jezik in zdi se ji pomembno biti del slovenske narodnosti na Koroškem. Rada piše, zato sodeluje pri dijaškem časopisu Podmornica, vajena pa je tudi javnega nastopanja. Kot mlada gledališka igralka si hitro zapomni tudi daljša besedila, javnosti pa je znana z odra Mladinske gledališke skupine Srce, ki deluje v Dobrli vasi. Rada ima šport, saj pleše v plesni šoli Kunauer, hodi na fitnes, najraje pa teče. Letos bi rada sodelovala na koroškem polmaratonu »Kärnten läuft«. V življenju se ji zdijo pomembni dobri medčloveški stiki. Vedno išče nove poti za izboljšanje same sebe. Ker rada potuje in spoznava druge kulture, namerava spomladi z družino obiskati Barcelono, v München pa se bo odpravila s prijatelji.  Dana verjame, da v življenju ne smemo vsega jemati preresno, saj veselje daje smisel našemu obstoju in delovanju.