Victorija Micheuz in Nika Časl, dijakinji 3. in 4. razreda Dvojezične trgovske akademije (HAK-TAK) v Celovcu, sta dva tedna preživeli na partnerski šoli v Braziliji. Tja sta ju pospremila dijakinja in dijak iz Brazilije, ki sta pred tem dva tedna preživela na Koroškem. 

Večdeset­letno partnerstvo med HAK-TAK in šolo Escola do Sabrae v brazilski zvezni državi Minas Gerais je po pandemiji ponovno zaživelo letos spomladi z obiskom brazilske delegacije na partnerski šoli v Celovcu. Tam so 24. maja dijakinjam in dijakom višjih letnikov HAK-TAK predstavili šolo Escola do Sabrae in možnosti izmenjave. Na koncu zadnjega šolskega leta so starši dobili elektronsko pošto s HAK-TAK, v kateri je ravnatelj Hanzi Pogelschek spraševal, ali bi bili pripravljeni na svoj dom sprejeti dijakinjo ali dijaka iz Brazilije ter ali starši soglašajo s tem, da njihov mladoletni otrok odpotuje na izmenjavo v Brazilijo. 

Prepad med bogatimi in revnimi

12. oktobra sta na Koroško iz Brazilije pripotovala Gabriela Araujo in Yuri Boczar. Ko se je njuno bivanje tukaj po dveh tednih končalo, sta Gabriela in Yuri 26. oktobra na pot v Brazilijo pospremila Victorijo Micheuz in Niko Časl. Njuni starši so avgusta izvedeli, da sta bili hčeri v šoli izbrani za dvotedensko bivanje v Braziliji. Ko sta se po dveh tednih Victorija in Nika 10. novembra vračali v Avstrijo, je termometer na letališču v Belo Horizontu kazal 43 stopinj, na Dunaju so ju pričakale zimske temperature malo nad lediščem. 

Temperatura pa še zdaleč ni edina razlika med Brazilijo in Avstrijo, poleg podnebja se razlikujejo tudi šolski sistemi, premoženje oz. socialni status, odnos do življenja, hrana, glasba in še marsikaj drugega. In če sta hrana, glasba ter optimizem Brazilk in Brazilcev očarala Victorijo in Niko, to nikakor ne drži za prepad, ki v Braziliji ločuje bogate od revnih. »Tam lahko že pri prečkanju ceste prideš iz kraja z lepimi hišami v povsem drug svet revščine in pomanjkanja,« pravi Victorija. Nika pa pravi, da je glavna razlika med Brazilijo in evropskimi državami ta, da »v Braziliji skoraj nimaš srednjega sloja, veliko je favel in beračev«. »Njihova minimalna plača je okoli 250 evrov, za življenje pa potrebuješ približno 500 evrov.«

Victorija in Nika

Victorija Micheuz, dijakinja 3. letnika DTAK, prihaja iz Žitare vasi, njeni starši so na svoj dom sprejeli Yurija Boczarja, dva tedna kasneje pa je pri družini Boczar v Belo Horizonteju bivala Victorija. »Njihova šola je manjša od naše, imajo pa veliko več dijakov, tako da je vedno gneča in glasno med odmori. Gre za zelo pisano šolo, na kateri se dijaki veliko družijo, odmor pa namesto zvonca naznani deset sekund glasbe. Imajo še več s podjetništvom povezanih predmetov kot pa mi, v razredih je okoli 40 dijakov, pri nas 20, poleg tega pa imajo leto dni manj časa, da končajo s šolo.« Iz portugalščine so Victoriji in Niki dijaki snov prevajali v angleščino. Dan se je začel z odhodom v šolo, ki svoja vrata odpre ob 7.15, do 12.30 sta obiskovali pouk, nato pa so bile na vrsti ekskurzije in spoznavanje brazilske podjet­niške kulture. 

Dijakinja 4. letnika DTAK Nika Časl je odraščala v Ljubljani, preden so se starši preselili v Kranj. V Celovcu med tednom živi v najetem stanovanju, vikende pa preživlja v Kranju. Kljub mladosti je prepotovala že veliko sveta, recimo Azijo ter Afriko in si je že kot deklica želela iti v svet. Nina je v Braziliji stanovala pri mami in sestri Gabriele Araujo, ki je dva tedna na Koroškem preživela v Nininem celovškem stanovanju. Posebej navdušena je bila Nika nad hrano, živili in sadjem, saj je »avokado tukaj pri nas vsaj enkrat manjši od tistega v Braziliji, tudi okus manga je tam čisto drugačen«.

Victorija, odbornica SPD Trta, je prvič potovala čez ocean in bi vsem sošolkam in sošolcem privoščila bivanje v Braziliji. »Posebna izkušnja je v tem, da doživiš drugo kulturo, spoznaš drug jezik, tudi ljudje so drugačni, bolj odprti in radovedni.« Portugalski jezik za Victorijo in Niko ni bil nerazumljiv, saj dobro govorita italijansko in pravita, da so številne besede podobne in isto pomenijo. »Velikokrat so naju čudno gledali, kako da v angleščini odgovarjava na vprašanje v portugalščini, še preden so ga nama prevedli.«