Koroška dijaška zveza (KDZ) je imela svoj občni zbor takoj ob začetku šolskega leta. Noa Sabotnik je bil že drugič izvoljen za predsednika KDZ. Dijak Slovenske gimnazije je zadnje leto zmagal na govorniškem natečaju ob Tischlerjevi nagradi z govorom na temo »Ali ti uspe, da kot učenec dvojezične izobraževalne ustanove na Koroškem posreduješ pomen večjezičnosti tudi svojemu krogu zunaj šole in kakšno vlogo pri tem igra slovenščina?«. Naslednje leto bo Sabotnik maturiral. Že nekaj let se angažira v KDZ, ki je bila leta 1961 ustanovljena kot zastopstvo slovenskih dijakinj in dijakov na Koroškem in deluje na področjih kulture, športa in politike. Znane aktivnosti KDZ so na primer dijaški časopis »Podmornica« ali niz prireditev »Večina je manjšina«. Pogovor s presednikom KDZ o manjšinski politiki, položaju slovenskega jezika ter načrtih za novo šolsko leto.

Bili ste že drugič izvoljeni za predsed­nika KDZ. Zakaj ste se odločili, da se boste pridružili KDZ?

Noa Sabotnik: S prejšnjim predsednikom Danielom Trampuschem sva bila dobra prijatelja. Vedno znova me je vabil v prostore KDZ – torej v Klub. Občutil sem to kot velik dar, da imamo prostor, kjer se lahko koroško-slovenska mladina sreča in se tudi v materinščini pogovarja. Za mladinsko ogranizacijo je tudi bistveno, da ima na razpolago denar, ki ga lahko uporablja za lastne interese – naj so to kulturne prireditve ali socialna druženja. Z aktivnostjo v KDZ lahko utrjujemo zavest, da smo koroški Slovenci in Slovenke. S prireditvami, ki jih organiziramo, pa lahko širimo poznavanje manjšine. 

Čez nekaj časa sem se pridružil odboru. V svoji prvi funkciji sem potem bil podpredsednik. Ko je Daniel maturiral, je bil odbor precej majhen. Opogumil sem se in prevzel funkcijo predsednika. Do zdaj mi je kar všeč! 

Noa Sabotnik

Kako ocenjujete zadnje leto delovanja KDZ?

Zaradi pandemije je bilo seveda težavno in nismo mogli uresničiti vseh projektov in idej, ki smo jih imeli. Nekaj reči pa je le bilo mogoče izvesti. Precej smo sodelovali s Klubom slovenskih študentk in študentov na Koroškem in skupaj smo na primer organizirali niz prireditev »Manjšinske perspektive«. Med drugim smo imeli predavanja o feminizmu, protirasistični ljudski iniciativi »Black voices« in življenjskih realnostih oseb LGBTQIA+ .

Na instagramu je bilo že pred prireditvami precej zanimanja za predavanja in tudi za Klub ter KDZ. Mislim, da smo preko tega niza dosegli precej ljudi, ki prej mogoče še nikoli niso slišali za naše ogranizacije, pa se vendarle zanimajo za tematike in potem pridejo na predavanja.

Sam sem te prireditve doživel kot zelo pozitivne. Seveda ima vsaka tema svoje specifične značilnosti, vendar so vsekakor paralele. Predavanja so bila zelo informativna in dobro pripravljena. Čeprav so bile teme precej resne, je bilo dobro vzdušje in udeleženci so se radi pogovarjali in spraševali.  

Ali občutite prostore KDZ kot varen prostor (safe space) za pripadnike in pripadnice manjšine? 

Zame je Klub prostor, kjer lahko prosto spregovorim. Sam na Koroškem še nisem doživel situacije, kjer bi imel občutek, da ne bi smel govoriti slovensko. Toda od mnogih prijateljev in prijateljic, ki so imeli bolj negativne izkušnje, sem že slišal, da je zanje Klub ravno iz tega razloga varen prostor. Menim, da klub to funkcijo na vsak način nekako prevzame, pa naj bo na jezikovni ravni, na politični ali pa na socialni. 

Kakšne teme so za KDZ trenutno pomembne?

Glede na manjšino mislim, da je dvojezična izobrazba važna točka. Predvsem na podeželju vidimo, da vedno več možnosti propada. Majhne šole izginjajo in pouk slovenščine postaja vedno manj dostopen. To je posebej glede na dejstvo, da na Koroškem izumira slovenščina, sploh pa narečja, zelo negativen razvoj. 

Druga točka, ki je za nas pomembna, je, da širimo vednost o manjšini. V mnogih koroških in avstrijskih krajih sploh ne vedo, da manjšina obstaja. Tudi v mnogih koroških šolah se manjšinske tematike sploh ne lotevajo. Opažam tudi pri prijateljih in prijateljicah, ki niso člani manjšine, da te teme sploh ne jemljejo resno. V tem smislu je KDZ tudi prostor, kjer ljudje iz večine lahko izvejo kaj o manjšini. Slovenska narodna skupnost je namreč zelo pomembna – ne le historično, temveč tudi danes. Tega se moramo zavedati.

Imate občutek, da se mladino dovolj podpira – finančno in medčloveško – in upošteva pri odločitvah glede manjšine?

Seveda ne morem govoriti za vse slovenske mladinske organizacije, a pri KDZ je tako, da nam s finančnimi podporami, ki jih dobimo od Republike Slovenije, še ni zmanjkalo denarja. 

Glede upoštevanja mladine v zastopniškem kontekstu pa imam občutek, da igra mladina bolj majhno vlogo. Od starejših vedno spet slišim, da se veselijo, če je KDZ aktiven. Tudi bolj kritične izjave radi slišijo. Očitno je v javnosti zanimanje za naše mnenje, vendar ga pri odločitvah ne upoštevajo.

Koroško-slovenske mladine uradno politično zastopstvo manjšine večinoma ne zanima kaj dosti in mladi se ravno ne tepejo za pozicije v njem. Mnenja sem, da je razlog med drugim v tem, da je ta sistem zastopstva že malo zastarel. Zelo nesmiselno se mi zdi, da imamo toliko zastopniških organizacij in se je neverjetno težavno znajti v teh strukturah in raznolikih stališčih. Naša manjšina ni več velika. To prepiranje med nami lahko navsezadnje privede do tega, da sploh ne bomo več imeli glasu v večini. 

Zadnje šolsko leto ste s KSŠŠK organizirali v sklopu prireditev »Manjšinske perspektive« predavanje z gradiščanskimi Hrvati o njihovi manjšini. Zakaj je povezovanje med manjšinami pomembno?

Na eni strani je to povezovanje važno, ker imamo zelo podobne, če ne celo enake probleme in izzive. Strukturalno, družbeno in politično je mnogo paralel. Na primer diskriminacija manjšin ni nekaj, kaj bremeni le koroške Slovence. Mislim, da tudi solidarnost med manjšinami krepi posameznike v tem, da se zavzemajo za manjšino. Dobiš občutek, da imata lasten jezik in kultura prostor v svetu. Tudi sodelovanje je zelo važno med manjšinami. Včasih potrebuje ena manjšina pomoč in druga ji je lahko v pomoč. Tudi izmenjava izkušenj je lahko pomemben aspekt, saj smo kot manjšine že mnogo doživeli.

S skupnimi akcijami seznanjamo ljudi tudi z dejstvom, da je v Avstriji kar cel kup manjšin in ne le ena.

Trenutno pripravljate novo izdajo dijaškega časopisa »Podmornica«. Kaj lahko že poveste o novi številki časopisa?

Odborniki in odbornice trenutno pišejo članke. Tematsko upoštevamo bolj to, kar zanima tiste, ki pišejo. Tudi glavno temo bomo določili po paralelah v tekstih. Nočemo omejevati ljudi, hočemo jih podpirati v izražanju lastnega mnenja. Zato smo tudi odprti za vse besedne zvrsti. Do zdaj smo zbrali nekaj družbeno-kritičnih in političnih člankov, pa tudi nekaj bolj umetniških besedil.  

Izdajanje Podmornice je važna tradicija, ker se z njo ljudje spet malo zbudijo. S Podmornico lahko dobro dosežemo dijake in dijakinje Slovenske gimnazije in Trgovske akademije.

 Tako tudi tisti, ki mogoče nočejo priti na prireditve,  izvejo kaj malega o delovanju KDZ ter o idejah in mislih članov. Pravzaprav smo že prej hoteli izdati novo izdajo, pa zaradi pandemije ni šlo. Zdaj se pa veselim, da bomo kmalu imeli v rokah aktualno številko. 

Kaj načrtujete za novo delovno leto KDZ?

Upamo, da bo mogoče narediti nekaj manjših projektov. Zaradi pandemije je težko načrtovati večje prireditve, saj ne veš, kako se bo vse skupaj razvilo. Menim, da je socialni aspekt trenutno v ospredju. Druženje v klubu smo v zadnjem letu zelo pogrešali. V naslednjem koledarskem letu bomo spet priredili niz prireditev »Večina je manjšina« – ali v živo ali pa po spletu. 

Kaj si želite za KDZ ter za manjšino?

Želim si, da bi KDZ spet zrasel in da se nam bo pridružilo več ljudi. Poskušamo privabiti mladince in mladinke, a je težavno. Mislim, da so pogoji dobri, da bo odbor spet na novo zaživel. Upam, da bo postalo spet samoumevno, da dijaki in dijakinje višjih razredov postanejo člani in članice KDZ. Veseli me, da so se zdaj h KDZ pridružili tudi mlajši dijaki in dijakinje. Starejši odborniki bomo kmalu maturirali in upam, da bodo novi člani kmalu prevzeli funkcije. Pomembno je, da KDZ nadaljuje z delovanjem.  

Za manjšino si pa želim, da bo ostala. Slovenščino na Koroškem moramo ohraniti z aktivnim govorjenjem in posredovanjem. Tudi za kulturo bi bil velik poraz, če bi manjšina v naslednjih letih še bolj nazadovala.