Železničar, ki je morda bil tudi že vaš »šofer«

Marka Zeichna smo nedavno srečali na kolodvoru v Beljaku. Prevzame vlak, ki je prišel iz Celovca. Po kratkem klepetu s kolegom se usede v vozniško kabino, jaz pa poleg njega. Peljala se bova mimo Špitala ob Dravi do Požarnice (Pussarnitz) na Lurnskem polju. Po novi progi skozi Golico (Koralmbahn) ga še ne morem spremljati, saj iz varnostnih razlogov v prvi fazi odprtja to ni dovoljeno. V lokomotivi se najprej prijavi s službeno številko v sistem lokomotive, pred seboj ima prenosni računalnik z vsemi informacijami o progi, dovoljeni hitrosti, postajah in voznih časih. Točno opazuje signale na semaforjih ob tirih, ki mu povedo, kako hitro naj vozi in ali se sme odpeljati. Trinajst minut po deveti, kot piše v vozniškem redu, zagrabi za ročaj in vlak se začne premikati ter postopno zvišuje hitrost. Med vožnjo mora vsakih 30 sekund stopiti na pedal (Totmannschalter), da lokomotiva ve, da je z njim vse v redu. Če na to pozabi, se lokomotiva zasilno ustavi. Na monitorjih ima pregled nad potniki v vagonih. Sam je odgovoren za vlak in mora reagirati tudi v izrednih primerih, npr. pri zdravstvenih težavah potnikov. Med vožnjo pozdravlja vse kolege vlakovodje, ki mu prihajajo naproti na progi, z zamahom roke in prijaznim nasmehom.

Marko se je po maturi na dvojezični trgovski akademiji v Celovcu in opravljeni civilni službi takoj zaposlil pri avstrijskih železnicah ÖBB. Z mlajšim bratom Jonom je odraščal na Kostanjah. Vsak dan se je z vlakom vozil v Celovec v šolo. Že takrat ga je mikalo, da bi postal strojevo­dja in gospodar lokomotive z do 10.000 konjskimi močmi. »Ko mi je oče kupil še vozovnico, da sem se lahko peljal zraven pri strojevodju, sem vedel, da bi to rad delal,« se spominja. Delo v pisarni ga ni zanimalo. »Nisem hotel dan za dnem gledati isto. Danes vsak dan vidim kaj drugega – tudi če se peljem po isti progi, je drugače.« Izobraževanje za strojevodjo traja eno leto, pogoj je med drugim, da nisi barvno slep. Matura ni obvezna, poklic pa je mogoče začeti tudi kasneje v življenju, celo pri 50 letih. Trenutno voznikov primanjkuje, samo na Koroškem je letos v izobraževanju 70 bodočih strojevodij. Marko je izobraževanje opravil v najkrajšem možnem času in ga zaključil julija 2023. »Prva samostojna vožnja je bila na Trbiž. Bil sem malo nervozen, saj sem imel vso odgovornost sam,« pravi. Danes že izobražuje bodoče voznike lokomotiv.

Marko vozi vlake do Salzburga, Brucka na Muri, Trbiža in Jesenic, tako potniške kot tovorne. Trenutno dosega hitrosti do 160 kilometrov na uro, po novi železniški povezavi v Gradec pa bo lahko vozil tudi do 230 kilometrov na uro, ko bo opravil še tehnični izpit za hitri vlak Railjet.

Njegova služba se vedno začne in konča v Beljaku. Delovni dan lahko traja do 15 ur, od tega je največ 9 ur vožnje. »Naloga voznika lokomotive je voziti vlak, paziti na signale, opazovati tire in kontaktne žice nad vlakom ter se seveda ustaviti tam, kjer je treba,« pojasnjuje. Česa se vozniki lokomotiv najbolj bojijo? »Da bi spregledali rdeči signal. Pa tudi nepričakovanih situacij z ljudmi v hudi osebni stiski. Vemo, da se to lahko zgodi, tematiko smo obravnavali tudi med izobraževanjem.« Marko dela v izmeni. Včasih ima sedem dni zapored službo, nato dva dni prosto. Dela tudi ponoči in ob vikendih. Delo je naporno, a ga ima zelo rad. »Trenutno si ne morem predstavljati, da bi delal kaj drugega.« Njegova najljubša proga je pot na Jesenice. »Tam grem lahko med pavzo na čevapčiče,« se nasmehne. Poleg vlakov ÖBB se rad vozi tudi s slovenskim vlakom znamke Flirt. S kolegi v Sloveniji se privatno pogovarja v slovenščini, če gre za uradno komunikacijo, pa se s slovenskimi kolegi pogovarja nemško, kot to predvidevajo pravila ÖBB. Velike lokomotive imajo do 10.000 konjskih moči, tehtajo okoli 90 ton, tovorni vlaki pa lahko dosežejo težo 2500 ton in več. Marko Zei­chen se je s tovorniškim vlakom peljal tudi iz Gradca v Celovec po novi hitri progi. Tam so drugačni signali in elektronski sistemi (ETCS). Vsako progo mora dobro poznati in preden se vozi sam, se pelje zraven. Na novi progi so imeli precej preizkusnih voženj. Seveda velja za voznike lokomotiv med delom stroga prepoved alkohola, nič promilov. Ali lahko vlakovodje ustavi policija in jih testira kot voznike avtomobilov zaradi alkohola? »Ne, le če bi to opazil kak kolega, bi seveda takoj ukrepali,« pove Marko. Zgodovinsko so vlakovodje pretežno moški, a se za poklic danes odločajo tudi ženske. Kljub temu je trenutno od 200 voznikov lokomotiv v Beljaku le pet žensk. Voziti lokomotivo telesno ni zahtevno, težje postane, če je treba priklopiti vagone. Marko živi v Beljaku in v službo hodi peš. Doma v stanovanju si namerava zgraditi model železnice, da bi ob tem postajal kreativen. Trenutno v njegovem življenju prevladuje delo, priznava, a mu to ni težko. »Kar delam, zelo rad delam.« Če ostane čas, rad igra igrice na računalniku, razumljivo pa je, da med igricami ni »Train Simulator«. Fascinira ga Japonska, kamor se bo naslednje leto odpravil že drugič. »Je država z zanimivo kulturo, zgodovino in templji, predvsem pokrajina se mi zdi genialna.« Precej časa preživi sam v vlaku. »Najboljši čas je, če se po nočni službi dani ter se z vlakom pelješ sončnemu vzhodu naproti. To je preprosto lepo.«