Žegnanja: kaj pravikoroška etnologinja?

Martina Piko-Rustia: Žegnanja so cerkveni prazniki, ob prazniku svetnikov farne ali podružnične cerkve, katerih pomemben del je slovesna maša – na Zilji z mladimi v ziljskih nošah, ponekod s procesijo, drugod z romanjem oz. s »pranganjem« ob oltarjih ali kapelicah, okoli cerkve ali po vasi, po hribu (npr. pri Božjem grobu), skozi gozd ipd. Ziljski žegen in ziljska noša, ki sta vpisana v avstrijski Unescov seznam v obeh deželnih jezikih, ima tri dele. Pomembno je tudi praznično kosilo na domovih, kamor povabijo sorodnike in prijatelje in jih pogostijo s posebnimi jedmi in z znamenito »či­savo župo«. Čisavo župo, malo drugačno, poznajo tudi v Rožu kot praznično jed ob žegnu. Tudi v Rožu in na Zilji je ponekod še navada, da domov vabijo žlahto, torej se ob žegnu druži širša družina. Ob žegnih sta tudi vaška veselica in ples, na Zilji pa znamenito štehvanje, s plesom pod lipo in posebnimi žegnanjskimi pesmimi. Raziskovalci spremljajo, kako se žegni ohranjajo ali spreminjajo, npr. mašni obredi, praznične jedi, plesi, šege in navade ipd. Na Zilji danes ob žegnu vse bolj spet pojejo stare slovenske ziljske pesmi.

Ljudje se zavedajo, da je »žegen, semenj ali žegnanje« pomemben za družinsko in lokalno skupnost. To zahteva tudi ozaveščenost, da se ohranijo tako cerkveni obredi (npr. postavljanje oltarjev za pranganje s prazničnimi prti ipd.) ter šege in navade, povezane z njimi, saj je s tem povezano veliko priprav. Ziljski žegen privabi ljudi iz bližnje in daljne okolice, kljub temu pa je to v prvi vrsti cerkveni praznik in praznik »konte«, mladih deklet in fantov, ki skrbijo za ohranjanje tega edinstvenega običaja. Tudi druga žegnanja po Rožu in Podjuni so doživeta in posebna (npr. žegnanje pri Rozaliji, na Obirskem, na Peci idr.), pri katerih je pomemben del pri maši in pri druženju popoldne tudi petje slovenskih pesmi. Ponekod so del žegnanj tudi pete litanije in blagoslov zelišč.