Pred nedavnim je Štefan Pinter, upokojeni profesor ruščine, zgodovine, psihologije in filozofije na Slovenski gimnaziji v Celovcu po dveh dobah mesto predsednika SPD »Šentjanž« oddal v mlajše roke. Ta sicer običajen in nič kaj razburljiv dogodek pa je pravšnja priložnost za portret osebnosti, ki sta ji kot učitelju in tudi prav zaradi osebnih izkušenj najsi osebna ali splošna omika in izobraževanje že od mladih let srčna zadeva. O njem lahko brez nadaljnjega rečemo, da ga je uka žeja iz zahojenih komeljških hribov gnala v svet izobrazbe. Da ga je ta pot vodila prav na takrat mlado Slovensko gimnazijo, pa je zanj ena od slučajnosti, ki jih je življenje polno.
Trda mladost …
Leta 1947 rojeni Štefan Pinter je doraščal v prežihovsko revnih in skromnih razmerah do leta 1955 pri Husu nad Svetim mestom, potem pa na Komeljnu, dve uri hoda v Pliberk. Te izkušnje so ga kalile, iz njih je zrasel in se razvil njegov globoki socialni čut in zavest samopomoči.
Mnogoštevilna družina se je preživljala iz dneva v dan takorekoč iz rok v usta in se borila za prostor pod soncem. »Saj nismo imeli ničesar, živeli smo v eni majhni sobi!« se spominja. Na revno hišo pri Husu danes spominjajo le še ruševine sredi gozda, od Pokržnika, kamor se je družina preselila leta 1955, pa prav nič ni ostalo. Oče je nekaj let delal na gradbiščih po Avstriji, pozneje v gozdovih suškega gradu. Mama pa je garala in se borila s tegobami vsakdana. »Kako je vse to zmogla, se vedno znova sprašujem«, prof. Pinter občudujoče in spoštljivo govori o svoji mami, ki je morala že kot devetleten otrok služiti pri Miklavžu v Dobu. V šoli na Humcu pri Božjem grobu je bila sošolka Janka Messnerja. Kljub težkim življenjskim okoliščinam je naredila vse, da je družina končno prišla do lastnega doma – po spletu slučajnosti ga je našla v Svetni vasi v Rožu.
… a neugnana žeja po omiki
Štefan Pinter je šolo obiskoval prvi dve leti na Suhi in nato šest let na Komlju. V tednjih razmerah v teh krajih je šlo za klasično utrakvistično šolo: slovenščina je bila v prvem letu po sili razmer pomožni jezik, ki je omogočil sporazumevanje z otroki, ki so govorili samo slovensko. Učitelj pa je videl svoje poslanstvo v tem, da otroke nauči nemščine. Otrokom je posredoval občutek, da njihov jezik ni enakovreden. O dvojezičnem pouku, kakor je bil predviden po tedanjem zakonu, ni bilo govora. V slovenščini je potekal samo verouk. Skrbi socialno zapostavljenih bajtarjev, majhnih kmetov in gozdnih delavcev so bile povezane z golim preživetjem.
Izhod iz socialne bede je Štefan Pinter videl v izobrazbi. Srečna naključja so ga pripeljala na Slovensko gimnazijo. Najbrž je bil prvi dijak, ki je bil sprejet brez tedaj obveznega sprejmnega izpita, ker je rok že zamudil. (Podrobno je o tem pisal v Novicah leta 2017 ob 60-letnici Slovenske gimnazije.)
Po maturi na Slovenski gimnaziji je Štefan Pinter na dunajski univerzi zaključil študij ruščine in zgodovine, eno leto je študiral v Moskvi. Kot učitelj se je vrnil nazaj na »svojo« gimnazijo. Samo po sebi se razume, da je bil dejaven v dunajskem Klubu slovenskih študentk in študentov. Na celovški univerzi je še končal študij psihologije, pedagogike in filozofije. Svoje znanje kot učitelj je na široko razdajal, ga v obliki šolskih in čezmejnih projektov, sodelovanja in študijskih potovanj na Poljsko in Rusijo posredoval dijakom in širši javnosti. Važna mu je bila razpetost med širnim svetom in zanimanjem za mikrokozmos vasi in društev. Med projekte na šoli sodi široko zasnovano raziskovalno delo v nekaterih južnokoroških občinah, brošure o tem delu, dia-predavanja, razstave, ekskurzije, prispevki njegovih dijakinj in dijakov na akademijah, praviloma povezanih z zgodovinskimi obletnicami, npr. z obletnicami podpisa državne pogodbe, začetka druge svetovne vojne, obglavljenja selskih žrtev, srečanja dijakov in dijakinj s pričami časa itn. Skratka, skušal je navdušiti in senzibilizirati mladino za zgodovino koroških Slovencev.
Zbuditi zanimanje mladine
Čezmejni projekt z ravensko gimnazijo so predstavili tudi v Strassbourgu. Dragoceni sta bili tudi dve dijaški izmenjavi s šolama v Kaliningradu, danes Koroljovu, in na Uralu. Fantu z Urala, ki mu je odgnil kolk, so preko teh stikov celo omogočili zdravniško oskrbo in operacijo v bolnišnici na Stolzalpe na Štajerskem.
Z gimnazijci je dvakrat sodeloval pri akciji »Letter to the stars«, enkrat z že pokojno Miro Zorc, v Piranu živečo Ziljanko. V bivše nacistično uničevalno taborišče Auschwitz in Krakov, mesto poljskih kraljev s svojo bogato, tudi judovsko zgodovino, je prof. Pinter organiziral z dijaki in dijakinjami dvajset potovanj, skoraj vsa v prostem času. Pri tem so mu v času železne zavese, mejnih ovir in stikov le preko navadne pošte, »samo pisma so hodila sem pa tja«, pomagali dragoceni stiki, ki jih je med drugim navezal v Ljubljani na mednarodnem seminarju slovenskega jezika in kulture. Slučajnost? Tak stik vse do danes obstaja s poljskim slovenistom Emilom Tokarzem. Z njim je prof. Pinter pripravljal in izvedel večino teh potovanj, petkrat tudi za skupine odraslih. Ker se je zavedal, da zahteva obisk krajev kot je Auschwitz-Birkenau temeljito vsebinsko pripravo, je svoje znanje izpopolnjeval tudi na dvotedenskem seminarju v Yad Vashemu v Izraelu.
O svojem predsedovanju šentjanškemu društvu prof. Pinter pravi, da je kot predsednik društva skupaj z odbornicami in odborniki nadaljeval le delo svojih predhodnikov. »Imel sem odlične odbornike in odbornice, z njimi sodelovati je bilo pravo veselje. Nadaljevali smo delo, ki se je že začelo v 80-ih letih prejšnjega stoletja,« pravi bivši predsednik. Ko so se z odprtjem k&k centra odprle nove prostorske možnosti in pogoji, sta ustvarjalnost in pestrost presegla običajne okvire dejavnosti »majhnega«, a dejavnega vaškega društva. To s pridihom mednarodne in prekomejne uveljavljenosti in sodelovanja še posebej potrjujeta odrska dejavnost – njen mentor je neumorni Martin Moschitz – in tamburaški festival. Pobudo za slednjega je pred dvajsetimi leti dal Hanzi Wieser, tedanji predsednik društva.
Nova pa je bila spominska kultura, ki se ji je na osnovi pričevanj domačinov posebej posvetil zgodovinar Pinter. Iz tega sta v Šentjanžu zrasli pobuda »Vrnimo jim imena«, s katero so se spomnili žrtev nacističnega režima, med drugim dotlej zamolčanega Andreja Permoža, ter na pobudo Hanzija Weissa Stonov pohod. Skupno s SPD Kočna, kjer je predvsem predsednica Tatjana Feinig bila gonilna sila, pa so pri Križah nad Bistrico postavili spomenik za domačine, ki so jih pobili nacisti ali pa so padli kot partizani. Spomenik je delo že pokojnega Walterja Mischkulniga. V sklop spominske kulture sodi tudi zapisovanje in ohranjanje ledinskih, krajevih in hišnih imen.
Prof. Pinter se je vključil v projekt Fluled in obdelal Podsinjo vas, Šentjanž in Svetno vas. Pri tem so mu seveda pomagali številni domačini, med njimi žal že pokojni Matevž Šlemic, po domače Štamc v Kapli. »Škoda, da je vse manj oseb, ki ta imena še poznajo, to velja predvsem za ledinska imena«, ugotavlja prof. Pinter. Zelo dragoceno delo je opravil pokojni prof. Anton Feinig.
Homo politicus
Kot »homo politicus«, kot uzaveščen občan je prof. Pinter vesel, da je bistriški občinski svet s prepričljivo večino spodnesel anonimno nakano z zahtevo »Suetschach bleibt Suetschach«, »Matschach bleibt Matschach«, uperjeno proti dvojezičnim krajevnim napisom za Mače in Sveče. Pomanjkanje sleherne kulture zavesti in uzaveščenosti za lastne, dostikrat slovenske, korenine je naravnost tragično. Ali jih je strah strešice nad c -jem pri Svečah in Mačah? Kaj veš, razglablja dejavni kulturnik, ki je bil mnogo let tudi urednik časopisa »Naša občina-Unsere Gemeinde«, ki ga izdaja Volilna skupnost Bistrica v Rožu. Pri zadnjih volitvah je dosegla tri sedeže v občinskem svetu.
Med projekte, pri katerih je skoraj dvajset let sodeloval Štefan Pinter, šteje tudi Poletna šola v Bovcu. Zasnoval jo je Ziljan univ. prof. dr. Andrej Moritsch, po njegovi smrti jo je vodil univ. prof. Karl Stuhlpfarrer, za njim pa do predlanskega leta dr. Mirko Wakounig.
Čeprav je že nekaj let v pokoju, je prof. Štefan Pinter neumorno dejaven in raziskovalno radoveden. Žena Marica vzorno oskrbuje sadni in zelenjavni vrt, ki ga krasijo vrtnice in druge plemenite rože ter zgledno obrezana brajda, občasno ji pomaga tudi Štefan. Njuna globoka ljubezen pa velja družinama hčerk in vnukinjam ter vnukom. Verjetno bo zdaj, ko omejitve zaradi korone kopnijo, kaj kmalu naprošen, da bi strokovno spremljal potovanje te ali druge skupine. Verjetno bo … kar ni nobena slučajnost.
