Po domala tričetrturnem intervjuju, ko sem za Radio Korotan spraševal Hanzija Gabriela po začetkih na Koroškem in poklicnih izkušnjah, me je prekinil in rekel, zdaj pa me še sploh nisi baral po tamburanju. Seveda sem imel tudi to temo v načrtu, zanj pa je bila očitno posebno važna. In dejansko: če danes na Koroškem govorimo o tamburaštvu, je Hanzi Gabriel glavni dejavnik. Lahko rečemo, da brez njegovih prizadevanj tamburaških zvokov ne bi več slišali, saj je po Ciganovi smrti leta 1971 zavladala tišina. Leta 1976 ga je nagovorila Dorica Sabotnik, ki se je spominjala časa, ko je vodil šent-jakobsko skupino, da je prevzel mentorstvo v Hodišah. Kmalu zatem se je formiral tamburaški orkester v Ločah, priskočil je Mirku Hajnžiču v Železni Kapli, leta 1982 je poživil šentjanško skupino, pred desetimi leti se je z njegovo pomočjo rodila Tamika v Železni Kapli, ki je trenutno najbolj zagnana skupina, najmlajši otrok pa je ravno začel hoditi na Ziljski Bistrici. Vsega tega ne bi bilo brez njegovih prizadevanj, če ne bi skupine vežbal na tedenskih seminarjih ob Jadranu in  jim pomagal pri snemanju kaset in pozneje zgoščenk.  

Janko Zerzer

S temi besedami je  častni predsednik Krščanske kulturne zveze (KKZ) Janko Zerzer počastil v svoji lavdaciji Hanzija Gabriela, ko sta mu leta 2011 KKZ in Narodni svet podelila Tischlerjevo nagrado. Hkrati pa je dal jasno razumeti, da zaslug Tischlerjevega nagrajenca 2011 nikakor ne moreš zožiti na tamburjanje na Koroškem. Za to je bilo njegovo ustvarjanje preveč pestro in plodno. S svojim delom ni samo obogatil slovenske kulture na Koroškem, temveč med drugim tudi gradiščanskih Hrvatov, zlasti tistih, ki se zbirajo pod okriljem Hrvatskega centra na Dunaju.  Pri njih se je še posebej dobro počutil, ti so bili tudi prvi, ki so obvestili širšo javnost, da je v torek, 20. julija, za vedno zapustil svoje najdražje in se poslovil v luč, ki pomeni hkrati konec napornega zemeljskega potovanja.

Luč sveta je Hanzi Gabriel zagledal 24. septembra 1940, njegov dom je bila majhna Unčarjeva kmetija v Šentjanžu v Rožu. Toda mlada družina ni dolgo ostala skupaj. Aprila 1942 so izselili tudi Unčarjevo mamo z dveletnim sinom Hanzijem. In ker je bil njegov oče ravno na dopustu s fronte, so izselili tudi njega, čeprav je bil v nemški uniformi. Iz taborišča Frauen-aurach so ga kmalu nato spet poslali na fronto, sin Hanzi in njegova mama pa sta životarila v tujini do zloma tretjega rajha.  To se mu je morala globoko visniti v spomin. Tako je leta 2003 na njegovo pobudo vrsta koroških in dunajskih organizacij pripravila veliko razstavo o deportaciji slovenskih družin leta 1942 in serijo spremnih kulturnih prireditev, na katerih so nastopili koroški strokovnjaki, pričevalci in pevske skupine. Razstavo so pozneje prenesli tudi na celovško univerzo.

Zelo zgodaj se je pokazal njegov glasbeni talent. Z devetimi leti je obiskoval klavirsko šolo v Borovljah, nato dve leti orglarsko šolo v Kamnu, med letoma 1958 in 1964 pa je sledil študij na konservatoriju v Celovcu. Poleg tega je bil dober nogometaš in je igral pri klubu ATUS Bistrica v Rožu. To društvo je priredilo 10. oktobra 1960 jubilejni turnir, na katerem je zmagalo njegovo moštvo. Vse tri gole so dali šentjanški fantje. Na slovesni večerji jih je predsednik društva pohvalil in menil, da so se borili uspešno kakor njihovi starši pred 40 leti. Nato so vsi trije slovenski fantje na licu mesta vrnili svoje drese, in izstopili iz bistriškega moštva.

Leta 1960 je postal prvi poklicni tajnik KKZ. Ni sedel v pisarni in čakal na naloge, samoiniciativno je opravljal ogromno terenskega dela. Zerzer: »Med drugim je imel redne vaje s tremi tamburaškimi skupinami in tremi moškimi zbori, tako da je imel tudi po šest večerov v tednu zasedenih. Vmes pa nešteto nastopov s sveško-šentjanškimi tamburaši in z legendarnimi Rožanskimi fanti.« Pozneje je pomagal tudi pri ustanovitvi slovenske Glasbene šole.

Po končanem študiju na konservatoriju z diplomo je se je vpisal na dunajski Akademiji na oddelku za cerkveno glasbo. Na Dunaju je ustanovil tudi tamburaško skupino Fermata, s katero je imel od leta 1983 več kot 400 nastopov, mdr. v Švici in Seniorenklubu ORF, in izdal vrsto zgoščenk. Pri avdiciji za muzikal s Freddyjem Quinnom v gledališču Theater an der Wien so ga takoj sprejeli in ostal je 17 let pevec v zboru. Redno je nastopal v Državni operi in pomagal mdr. Placidu Domingu, do upokojitve leta 2000 pa je bil šepetalec na Volksoperi. Vabilo znanega intendanta v pokoju Ioana Hollenderja za Hišo na Ringu je odklonil.    

Sedaj je njegovo srce utihnilo, srce, ki je živelo za tamburice, domačo kulturo, srce, ki je uspešno ustvarjalo na Dunaju, hkrati pa zapustilo trajne sledove na Koroškem. Srečno, Hanzi, in buehvoni za vse! Vsem žalujočim, zlasti še vdovi Anne ter hčerkama Tamari in Johanni velja iskreno sožalje.