Med Gradičami na avstrijski strani in Strojno na nekdanji jugoslovanski strani je meja bila še ne tako davno strogo zavarovana. Čezmejne ljubezni vsa strogost vseeno ni mogla preprečiti.

Kmetija pri Citrovniku v Gradičah je vpeta v severovzhodne obronke Komlja, visoko nad Suho in Labotom. Pogled je odprt proti severu, spodaj je v akumulacijskem jezeru pred labotsko elektrarno zajeta reka Drava. V teh poletnih dneh je tudi v tistih strmih krajih sončno in vedro, pozimi pa sonce k Citrovniku posije bolj redko. Osojna stran pač. Na Citrovnikovi  kmetiji živi in gospodari Nežka Srienc. Na senčno stran Komlja se je priselila s sončne strani, z Janeževe domačije v Strojni. Trdega dela v strmih bregovih je tu in tam bilo in je zadosti.

Med Gradičami na avstrijski strani in Strojno na nekdanji jugoslovanski strani je meja bila še ne tako davno strogo zavarovana – z južne, ne severne strani. Čezmejne ljubezni vsa strogost vseeno ni mogla preprečiti. Ko je Vili Srienc, Citrovnikov iz Gradič, doma zidal hišo, je delavce iskal tudi v Strojni, na slovenski-jugoslovanski strani. »Pri nas so delavci bili cenejši. Ko je prišel po našega soseda, je šel mimo naše hiše. In me je videl, ko sem pasla krave. Potem je še prišel in še. Enkrat pa je bila resnica,« se danes spominja Nežka Srienc, rojena Sekalo. Ko je kasnejši mož hodil k njej »v vas«, je moral gledati, da se pravočasno vrne, saj so maloobmejni prehod v Libeličah čez noč zaprli. Da bi pa šel naravnost skozi gozd čez zeleno mejo domov, pa že sploh ni prišlo v poštev. Same težave bi si nakopal z graničarji, ki so prihajali iz južnih jugoslovanskih republik in bili zaradi nenehnega nadziranja strah in trepet domačinov. 

Na silvestrovo leta 1972 sta se Vili in Nežka poročila, v novo leto 1973 pa se že zbudila v zakonski postelji. Rodila sta se jima dva otroka, sin in hčerka, sreča pa žal ni dolgo trajala. Ker se od majhne kmetije v strmini ni dalo preživeti, je mož delal pri gradnji predorov. Leta 1986 se je smrtno ponesrečil na Tirolskem. Nežka je ostala sama z otrokoma in delom. Danes je uradno sicer že upokojena. »Le dopusta in bolniške pa ni,« pravi, saj še vedno pomaga sinu na kmetiji. Veliko del je treba opraviti na roke. »Kdo bo pa vse to naredil, če želijo, da je v naravi vse lepo pokošeno?« se sprašuje. Na kmetiji je danes šest krav. »Toliko, da imamo pri hiši za sproti in da pojedo seno.«

V zvezi s kravami pa se Citrovnikova Nežka spominja še ene zgodbe, ki govori o absurdnih razmerah na enostransko strogo zavarovani meji. Čez mejo so namreč v Strojno od Obrietana v Višogradu prišle krave. »Delala se je že tema, ko so priskakljale čez vrh dol k nam k hiši. Zaprli smo jih v hišo in jih pomolzli, da ne bi trpele zaradi polnih vimen. Potem smo to prijavili graničarjem. Ko je drugi dan prišla Obrietanka čez mejni prehod k nam, je krave lahko nagnala do meje v gozdu in jih pognala čeznjo, sama pa je morala iti nazaj dol v Libeliče pa potem spet gor v hrib. Ni pa smela s kravami čez. Imela bi samo petdeset metrov do doma. Le krave so smele.«