Danes je mednarodni praznik: 8. marec, dan žena. Ponekod ga na veliko praznujejo, drugod pa popolnoma brez odmeva zdrsne mimo. Pa vendar naj bi nas ravno ta praznik opozarjal na položaj žensk, na njihov doprinos k družbi, ki jo soustvarjajo, in njihovo utiranje poti za mlajšo generacijo. Obiskali smo družino Wernig v rožanskem kraju Kočuha/Gotschuchen, in sicer na domu, od koder izhaja rod zdaj treh generacij uspešnih žensk, četrta generacija pa se čudovito razvija.

1. generacija

Kako se je začela doba Wernigove rodbine v Kočuhi?

Rozalija Wernig: Kmetijo je podedoval moj mož. Njegov oče je po plebiscitu šel v Slovenijo, zato je bil rojen v Sloveniji, v Slovenj Gradcu. Med vojno, ko je Hitler zasedel Jugoslavijo, je moževa družina prišla v Kočuho, mož pa je šel k teti v Salzburg, kjer je hodil v gimnazijo. Avstrijsko državljanstvo je dobil šele leta 1955.

Ko sem se poročila in prišla na kmetijo, sem bila stara šele 20 let. Zdaj vem, da sem bila premlada. Lepo so me sprejeli, ampak nisem imela ne izkušenj ne izobrazbe. Na kmetiji je bila tašča, pa tudi tast, ki nikoli ni kmetoval, bil pa je direktor podraveljske kmetijske šole in je bil malo tam, malo pa tukaj.

Kako pa ste vi odraščali?

Ko sem bila stara 5 let, so nas izselili v taborišče, vrnili smo se, ko sem bila stara deset let, pri petnajstih letih sem bila izšolana in sem šla delat v tovarno. Moj oče je preživel Dachau, ampak vseeno je bilo treba zaslužiti denar, da smo lahko plačali račune. Želela sem si delati kot natakarica v hotelu, kot bolniška sestra ali kot vajenka v trgovini pri Rutarju v Žitari vasi, pa mi niso dovolili. Mama, ki je preživela lakoto po prvi svetovni vojni, mi je vedno rekla: »Kmeta poroči, tudi če je delo težko, je tam vedno dosti hrane.«

Kaj ste se naučili od svoje mame?

Naša mama so bili zelo dobra duša. Vse je naredila za svojo družino, vse za očeta. Oče je pel, hodil na vaje, imel razvedrilo, mama pa so bili doma in delali. Očetu nikoli niso nasprotovali. Mislim, da sem nekaj prevzela od nje, pa tudi malo trdote od očeta. 

Najbolj me je zaznamovalo to, da nisem imela možnosti za šolanje. Šola ti da širši pogled na svet, tega pa jaz nisem imela. Ko sem dobila prvo hčerko, sem si zaprisegla, da bom naredila vse, da se bodo moji otroci lahko izobraževali. Sama v mladosti nisem imela zaupanja vase, naš kamp pa mi je zelo pomagal zgraditi samozavest. Obiskovala sem različne tečaje in prevzela vodstvene naloge. S kampom sem zrasla tudi jaz.

Kako ste se iz kmetov razvili v podjetnike? 

Preden se je moževa družina preselila na podeželje, je bila kmetija v najemu. Bila je že precej stara in morali smo jo obnoviti. Imeli smo precej živali, pa je bilo treba pozidati hlev. Zato se je moj mož odločil, da bo šel v službo. V časopisu je prebral oglas, da celovška lekarna Landschaftsapotheke išče laboranta. Šef lekarne je bil možev sošolec v gimnaziji in je pri latinščini prepisoval od nega. Možu je rekel: »Ti si sposoben mož, ti boš to zmogel.« 

V letih, ko se je turizem hitro razvijal, se je mož odločil, da bodo prikolice stale tudi na našem travniku, da bomo odprli kamp. Najprej sem bila proti. Imela sva štiri majhne otroke in 35 glav živine. Potem pa sem tudi jaz zagrabila za delo. Mož me je za tri tedne poslal k nekemu drugemu kmetu, ki je imel kamp, da sem videla, kaj gostje potrebujejo. Naši prvi gostje so prišli leta 1974 čisto s severa Nemčije. Zame je bila odprtje kampa zelo dobra odločitev in mislim, da je tudi hčerkam bilo všeč, da so poleti bile med ljudmi. Vse pa se jim zagotovo ni dopadlo.

Kako pa je danes?

Zdaj skrbim v kampu samo še za rože. Veseli me, da še prihaja nekaj naših prvih gostov iz leta 1975. Uživam tudi, ker vidim, da moji »ta mladi« tako dobro delajo. 

Če se ozrete nazaj, bi kaj v življenju želeli drugače narediti?

Ja, zagotovo, vsaj kar se tiče vzgoje otrok. Vsem hčerkam gre dobro, vse imajo poklic. Žal pa nikoli nisem imela časa zanje, da bi se z njimi lahko igrala. To bi spremenila.

2. generacija

Katja Kupper-Wernig, prevzeli ste Camping Rosental Rož, družinsko podjetje svojih staršev. Kaj pa vam daje samozavest?

Katja Kupper-Wernig: To, da sem uspešna. Ljudje vidijo, da podjetje napreduje. Pa tudi to, da sem dobro vzgojila svoje otroke in da se radi vračajo domov, da ostajamo v stiku.

Kdo je bil vaš vzor kot ženska? 

Pravzaprav sem kot otrok želela iti v cirkus. Želela sem biti gibčna in moderna kot naša babica po očetovi strani. Živela je v Bischofshofnu, pozneje pa v Salzburgu. Bila je meščanka in ko je poročila našega dedka, je šla z njim v Slovenijo in se tam naučila slovensko. Rada se je šminkala, uporabljala parfum, z nami se je vozila s kolesom in če je bila dobre volje, nas je lepo oblekla in šla z nami v Borovlje na kavo in pecivo. Bilo je imenitno! Z njo smo igrali badminton in kupovala nam je drugačne igrače, kot so jih imeli drugi vaški otroci. Ko je ded umrl, je prišla s svojim drugim možem, kar je bil pri nas na vasi škandal, ona pa se nikoli ni ozirala na mnenje drugih. Babica je imela drugačno življenje. Seveda pa je imela tudi moža, našega deda, ki je podpiral njeno neodvisnost, njeno drugačnost. Ded je želel imeti sebi enakovredno ženo. Preko nje smo spoznali neki drugi, mestni svet.

Podobno kot ded je tudi moj oče želel ženo, ki bi mu bila enakovredna, zato je hotel, da mama naredi vozniški izpit, kar je mamo na začetku obremenjevalo. Oče je odraščal v mestu in pri svojih starših je videl, da so ženske lahko enakopravne, da lahko vse delajo. Ker je bil kot otrok ločen od staršev in ker so se veliko selili, si je vedno želel dom in kmetijo. 

Kaj ste se naučili od svoje mame?

Naučila sem se delati. Zato se ne bojim nobenega dela in veliko dela sama prevzamem. Bolje bi bilo, če bi delo delegirala in bi kot šefinja imela več časa za organizacijo dela. Vem, da kot šefinja veliko zahtevam od drugih, podobno kot svojčas moja mama. Mama mi je bila vzor, zato je nekaj časa trajalo, da sem se od nje emancipirala. 

Kako pa je z vašimi otroki? In kaj bi jim radi dali na pot?

Tudi moji otroci so delali na kampu, ampak sem gledala, da imajo prosti čas. Na začetku sem tudi gledala, da je bil vedno nekdo doma, da je doma vse funkcioniralo. Ko so bili otroci starejši, se mi je zdelo prav, da se naučijo delati. Hkrati so izkusili, kako funkcionira tim, bili so namreč del našega delovnega kolektiva.

Za svoje otroke si želim, da bi bili zadovoljni. Pa tudi če bi kdo od njih muziciral na ulici, samo da so s tem srečni in zadovoljni.

Kako pa doživljate svoj položaj?

Zdaj sem s svojo vlogo doma in v družbi zelo zadovoljna. Živim dve življenji. Poleti je odprt kamp in se popolnoma posvetim firmi, potem pa se vse pomiri in se lahko bolj posvetim privatnemu življenju in družini. Lepo je, ko vsi pridejo domov in imamo spet aktivno družinsko življenje. Včasih mi je bilo žal, da nisem študirala, ampak to je bila moja odločitev. Mislim pa, da bi mi študij odprl druge poti. Zdaj, ko so otroci odrasli, se želim učiti jezike – zdaj se učim madžarščino – in potovati. 

3. generacija

Nadja Kupper: S prijateljem živim v Gradcu, kjer na medicinski fakulteti v okviru doktorskega študija raziskujem bolezni v nosečnosti.

Kako vidite vlogo ženske?

Zdi se mi pomembno, da več žensk dela na univerzi in na višjih pozicijah, kjer lahko pokažejo, kaj znajo. Sicer mislim, da spol ni tako važen, ampak ženskam se je vseeno težko pozicionirati na vodilnih mestih. Želela bi, da bi več žensk delalo v tehniki, je pa res, da se ženske zaradi porodniškga dopusta teže uveljavijo na delovnih mestih.

Kako ste doživljali svojo mamo in babico?

Zdeli sta se mi zelo svobodni in sta vedno povedali, kar mislita. Nista se veliko ozirali na to, kaj je moška ali ženska vloga. Oče in mama sta me vedno podpirala, da lahko delam, kar želim.

Ste s svojim življenjem zadovoljni in kakšne načrte imate za prihodnost?  Se vam zdi pomembno, da se ženska poroči?

Do sedaj sem zadovoljna. Zelo rada bi delala na univerzi, rada pa bi tudi ustvarila svojo družino.  Poroka zame ni tako zelo pomembna. Mislim, da zaradi poroke ne postaneš druga oseba.

Tea Wernig: Po ljudski šoli sva se z mamo od starih staršev preselili v Celovec. Stanovanje sva delili z neko študentko. Šele ko sem bila stara 16 let, sva se preselili v lastniško stanovanje. Odraščala sem torej v bolj alternativnem študentskem okolju. Mama je delala na univerzi, ob delu pa tudi študirala. V stanovanju sva imeli veliko knjig, imela pa sem tudi dostop do univerzitetne knjižnice, kjer sem lahko iskala odgovore na svoja vprašanja. Kot najstnica sem odrasla v vzdušju feminizma, moja alternativna družina mi je dala svobodo, hkrati pa me je tudi usmerjala v določene vloge. Nisem vedela, da obstajajo zame tudi druge poti, tako da sem se morala najprej osvoboditi teh vplivov.

Pogosto sem prespala na Kočuhi pri starih starših. Njihov kamp se mi je zdel imeniten in kot najstnica sem poleti tudi delala na kampu. 

Sedaj v Gradcu delam kot farmacevtka, živim pa z možem in sinom v stanovanju na mestnem obrobju. Za organizacijo našega skupnega življenja sem odgovorna jaz, delo v gospodinjstvu in sinovo vzgojo pa si z možem deliva. 
Do leta 2017 sva živela bolj študentsko življenje, zato je bil zame velik izziv, kako naj se prilagodim bolj konzervativnemu okolju v predmestnem naselju, kjer vladajo neka prepričanja in pričakovanja, ki jih jaz nimam. To je zame na začetku bil velik problem, počutila sem se kot v opoziciji.

Kdo je bil vaš vzor kot ženska?

Nisem imela določene osebe, ampak močen imperativ, da ženske zmorejo isto kot moški. 

Kaj bi radi dali na pot naslednji generaciji?

Važno je, da se ljudi oz. posameznike sprejema kot osebnosti. Da gledamo radovedno na svet. Da se soočamo s tistim, česar se bojimo. Da se ne bojimo napak oz. da odpustimo sebi in drugim napake, ki jih zagotovo in pogosto delamo. 

Pred kratkim ste se poročili. Je za ženske dandanes še pomembno biti poročena? 

Ne, sploh ne, ampak ko imaš enkrat družino, je stvari treba urediti, včasih tudi spraviti na papir. Poroka ni isto kot odnos. Midva z možem sva najin odnos želela legalizirati glede tega, kako skupaj živiva in kako imava sinčka.