Profesor France Cigan je v nas vzbudil ljubezen do glasbe in slovenščine, prvi ravnatelj Slovenske gimnazije Joško Tischler pa  je bil zame kot drugi oče.

Jožko Kovačič (Slov. spored ORF)

Zgornja vesca Minulo leto, 26. februarja 2019, je v komaj 72. letu starosti umrla njegova žena Anneliese. Niti leto dni pozneje, v noči na minuli torek, 21. januarja 2020, pa je Gospodar življenja tudi njemu, po težki bolezni v 74. letu starosti, za vedno zaprl življenjsko knjigo. Zaprl življenjsko knjigo Jožku Kovačiču – pevcu, zborovodji, zbiratelju ljudskih pesmi, glasbeniku, skladatelju ter nekdanjemu profesorju glasbe in slovenščine na Slovenski gimnaziji.

  Slovenska glasba in pesem sta Jožka Kovačiča, ki se je rodil 23. oktobra 1946 v Podjerberku pri Šentilju, v Zgornji vesci pa si skupaj z ženo Anneliese ustvaril lasten dom in družino, sprem­ljali domala vse življenje. Že  kot dijak Slovenske gim­nazije je navdušil kot klarinetist legendarnega ansambla »Veseli študentje« skupaj s Francem Gröblacherjem, Gregorjem »Horijem« Metschino, Lekšom Kasslom in Zvonkom Hartmannom. Ansambel je spremljal gledališko skupino Oder mladje na njenih nastopih širom dvojezičnega ozemlja in očaral mlado in staro. Prav po Kovačičevi zaslugi ansambel »Veseli študentje« ni docela utihnil in se je  po letih spet večkrat pojavil na raznih prireditvah. 

 Ko je Jožko Kovačič študiral v Gradcu slovenščino in glasbo, je pičlo leto vodil tudi moški zbor graških študentov, dokler ga ni nasledil Aleks Schuster. In ko je njegov mentor ter vzornik France Cigan pozimi leta 1971 umrl, ga je jeseni istega leta Jožko Kovačič nasledil kot profesorja glasbe na Slovenski gimnaziji. Po zgledu svojega predhodnika je vodil gimnazijske zbore in instrumentalne skupine ter dosegel z njimi zavidljive uspehe. Sicer pa se je svojemu bivšemu gimnazijskemu profesorju glasbe oddolžil zelo primerno: uredil je njegov celoten glasbeni opus (izdajatelj Krščanska kulturna zveza).

  Leta 1971 je Jožko Kovačič prevzel tudi MePZ J. P. Gallus, ki velja prav tako za Ciganovo dete, in ga vodil do leta 1977. V njegovem času je bil zbor Gallus izredno popularen. Kovačiču je z njegovim sproščenim pristopom (in nastopom) uspelo tako pri pevcih kot pri poslušalcih sprožiti pravo navdušenje. Višek njegove zborovodstvene dobe pri Gallusu je bila Gallusova prva turneja onstran Velike luže ter prva gramofonska plošča. Pozneje je kot osrednji zborovodja in odbornik KKZ vsebinsko pripravljal osrednje koncerte (še posebej »Koroška poje«) in večkrat  uspešno prevzel vodstvo združenih zborov. Prav tako je organiziral in vodil več zborovskih in pedagoških seminarjev, pripravljal literaturo za Srečanja mladinskih zborov ter strokovno pomagal raz­nim glasbenim skupinam in zanje anranžiral številne pesmi.

  Pravo kulturno bogastvo so tudi njegove glasbene publikacije. Objavil je 78 slovenskih ljudskih pesmi za moški zbor, priredil je »Slovenske ljudske pesmi«  za mladinski zbor, »Duhovne pesmi«, objavil je zbirko »Sem zaljubljen bil«, pri Mohorjevi založbi v Celovcu je izdal dve šolski  pesmarici (»Poj z menoj«) ter učbenika »Slovensko berilo 3« in »Glas, glasba, glasbila«.

  Ob vsem tem  pa ni pozabil na svojo domačo občino. V Bilčovsu je nekaj časa vodil otroški zbor Bilka ter dve leti bilčovški mladinski zbor, prav tako pa nekaj časa skupaj z ženo Anneliese mladinski zbor v Lipi nad Vrbo. Nenazadnje pa je veljal za ustanovitelja legendarne skupine »Vaščani pojo« ter za dušo »Rožanskih muzikantov«, ki so minulo nedeljo sooblikovali novoletni koncert SPD Šentjanž. Pri tem je Kovačičevo mesto že ostalo prazno in bo ostalo prazno tudi v bodoče.

  Ohranili bomo Jožka Kovačiča, zasluženega glasbenika in žlahtnega pevca, v častnem spominu.                                

PS: Pogreb bo v soboto, 25. januarja, ob pol dveh popoldne v Šentilju.