Štefan Merkač vabi na izmenjavo semen in znanja

S Štefanom Merkačem se srečava po njegovem predavanju in se sprehodiva po vrtu Franca Saleškega v Celovcu, ki je na voljo ljubiteljskim vrtnarjem v okolici. Urejeni vrtički pričajo o priljubljenosti vrtnarjenja, na mizi pred paviljonom so zložene vrečke s semeni. Štefan Merkač, ki je odraščal na kmetiji v Šmihelu pri Pliberku, je bil že od mladih nog povezan z naravo preko vrtnarjenja in kmečkih opravil, zato ni presenetljivo, da si je izbral poklicno pot biologa, ki se trudi ohranjati biodiverziteto in zaščititi okolje. Po poroki se je preselil v Železno Kaplo k ženi, umetnici Nežiki Novak, ki je bila prav tako doma s kmetije, in njun načrt je bil, da bi imela kmetijo za samooskrbo. »To nama sicer ni uspelo, ne še,« se nasmehne Štefan Merkač in pove, da na vrtu vzgajata veliko različnih cvetlic, dišavnic, čajnic, vse sorte jagodičevja in drugega sadja ter zelenjave, med drugim paradižnik, krompir, zelje, solato, buče in fižol.

»Na izmenjavo semen in znanja bom prinesel semena cvetlic, koruze in še česa. Na dogodek so prisrčno vabljeni vsi, ki jih zanima vrtnarjenje in ki bi želeli podariti svoja domača ali pridobiti nova semena. Želim si, da bodo udeleženci odšli domov zadovoljni in da bodo zbrali toliko informacij ter znanja, pa tudi nova semena, ki jim bodo všeč, da bodo opogumljeni za delo na vrtu. In da bodo vedeli, katero knjigo lahko prelistajo ali na koga se lahko obrnejo, če bodo imeli kakšno vprašanje. Pomemben aspekt predstavlja tudi mreženje. Že pri prvem in drugem srečanju v sklopu tega Interreg projekta sem opazil, koliko stikov človek naveže in kako lepo je najti krog ljudi, ki podobno razmišljajo in s katerimi si na isti valovni dolžini. To izkušnjo želim tudi vsem, ki se bodo udeležili petkovega dogodka.« Na programu je zgodovinski uvod v izmenjavo semen, predstavitev pravilnika, praktični napotki za sejanje ter nasveti, katere rastline dobro uspevajo druga ob drugi, zamenjava semen, ogled ekotrgovine Gšeft ter ekokmetije Tomažej v Strpni vasi.

Po besedah Štefana Merkača se je človek začel ukvarjati s poljedelstvom pred približno 12.000 leti, do 19. stoletja so kmetje in vrtnarji sami vzgajali semena, si jih izmenjavali ter si med seboj delili znanje in izkušnje. To je močno podpiralo biodiverziteto, ki pa se je začela krčiti od 19. stoletja dalje, ko so semena postala tržni produkt in se je začelo industrijsko gojenje. Postopoma so industrijsko pridelana hibridna semena začela izpodrivati doma vzgojena semena. »Težava hibridnih semen je v tem, da je pridelek prvo leto zelo bogat, vendar je seme zgolj enoletno. Poleg tega trg spodbuja razvoj monokultur, ker se namensko industrijsko vzrejajo in prodajajo zgolj semena, ki so že v prodajnem registru in posledično druge vrste rastlin izumirajo, saj se jih ne seje več,« razlaga Merkač. Enak uničujoč učinek na propad vrst ima patentiranje gensko spremenjenih organizmov. 

»V zadnjih 100 letih se je biodiverziteta rastlin za pridelavo hrane zmanjšala za kar 75 %. Prehrambna industrija danes sloni zgolj na štirih monokulturah, to so pšenica, riž, krompir in koruza, ki pokrijejo 60 % globalnih potreb po energiji.« Vendar pa Merkač poudarja, da v nasprotju s političnim oglaševanjem gojenje monokultur ne pripomore k boju proti lakoti. »Hrane na svetu je dovolj, razporeditev je napačna.« Statistike dokazujejo, da se 46 % pridelane hrane porabi za živila, 34 % za krmo, 20 % pa za industrijsko predelavo. Leta 2023 je Evropska unija predlagala novo zakonodajo, ki naj bi še bolj podprla industrijsko gojenje monokultur; a pod sloganom boja proti lakoti bi se le še bolj podprlo naraščajoč monopol velikih koncernov in se ustvarilo ozko grlo za kmete, ki želijo svoja semena vzrejati in prodajati sami, biodiverziteta bi se še naprej eksponentno krčila. Štefan Merkač rešitev vidi v tem, da se ljudje zopet opogumijo za vzgajanje semen doma in poziva k izmenjavi tako semen kot tudi znanja.