Minuli ponedeljek, 30. oktobra, bi Stanko Čik prelistal 80. list svoje bogate življenjske knjige. Ni imel milosti, da bi lahko obhajal svoj visoki življenjski jubilej v krogu svojih najdražjih, še posebej žene Milene, hčerke Denise in vnuka Jovana ter brata Hermana. V torek, 17. oktobra, mu je Gospodar življenja povsem nepričakovano zaprl življenjsko knjigo, je za vedno utihnilo njegovo dobrotljivo srce, nikoli ne bomo več deležni njegovega prijaznega nasmeha, se je podal na svojo zadnjo rajžo v raj večnega miru ter nebeškega sonca.
Življenjska knjiga Stanka Čika je poznala mnogo lepih poglavij, poznala pa je tudi žalostna. Že samo prvo poglavje je bilo zelo turobno: njegovo družino, Kušejevo iz Spodnjih Libuč, v kraju, kjer je bila doma tudi »pesnica Libuškega puela« Milka Hartman, so nacisti pregnali na frankovski Hesselberg. V pregnanstvu, v mestu Wassertrüdingen, se je rodil Stanko kot najmlajši od treh »Kušejevih puebov«. Nečloveških razmer ter njenih posledic Stanko Čik do zadnjega ni mogel pozabiti. Ali kot je pripovedoval v posebni številki Novic ob 80-letnici pregona koroških Slovencev: »Ko smo prišli domov iz izseljeništva in so me dvignili s tovornjaka, je soseda rekla mami: Ta pueb pa ne bo preživel. Tako ubogo sem bil videti.« Pa je preživel in se razvil v »fanta (in moža) od fare«. Postal je trgovec z dušo in telesom, sprva v pliberških trgovinah Mory in Fera, nato pa kot poslovodja Zadruge.
Pri Zadrugi je, kot je poudaril njen predsednik Štefan Domej na poslovitvi v Spodnjih Libučah v nedeljo, 22. oktobra, vodil posle v zelo zahtevnem času, v času njene pregradnje in posodobitve. Poleg tega je izšolal generacije sodelavk in sodelavcev. Še posebej pa ga je odlikovala velika prijaznost tako do strank kot do prijateljev in znancev.
Stanko Čik pa je bil tudi velik podpornik domače kulture in samostojnega političnega gibanja. Še posebej petje mu je bilo zelo pri srcu. Pel je pri pliberški »Podjuni«, pri celovškem »Gallusu« in libuških matjaževcih, ki so mu zapeli tudi ob slovesu. Zelo pa mu je bilo pri srcu tudi cerkveno petje v Libučah, Pliberku in nekaj časa tudi na Ziljski Bistrici. Bistrica na Zilji je namreč, potem ko je vzljubil in leta 1994 oženil Mileno Pipp, postala njegova druga domovina. Tam je našel tudi svoje zadnje zemeljsko počivališče.
Srečno, Stanko! Vsem žalujočim izrekamo iskreno sožalje.
Ponovno objavljamo pogovor s Stankom Čikom, ki je bil objavljen v posebni številki Novic ob 80-letnici pregona koroških Slovencev:
