Predsednik Slovenske športne zveze, vodja Slovenskega sporeda ORF, predsednik Društva športnih novinarjev na Koroškem, selektor reprezentance koroških Slovencev »Team Koroška« ali preprosto Marijan Velik je pred nedavnim, v torek, 9. 2., prelistal 60. list svoje življenjske knjige. Ob tej priložnosti smo se z vsestransko aktivnim in angažiranim slavljencem v pogovoru sprehodili skozi bogato življenjsko knjigo ter zaključili pogovor s tem kar, še želi dodati.  

Kdo vas je spodbudil za športne dejavnosti?

Marijan Velik: Moj oče je bil zelo navdušen za šport. Takrat so se še z motornimi kolesi vozili v Celovec na kakšne tekme, kasneje tudi v Slovenijo. Spomnim se še, da je bil oče leta 1966 v Ljubljani na svetovnem prvenstvu skupine A v hokeju na ledu in mi je s seboj prinesel majhen hokejski lopar. Ko sem prišel v ljudsko šolo in imel pouk pri svojem očetu, sva v šolskem času, kadar smo imeli telovadbo, a tudi v prostem času, »brcala« žogo. Moja mama mi vedno spet pripoveduje, da sva razbila precej šip v veži v šoli. Tako se mi je odprl nogometni svet, ki mi veliko pomeni, in moja športna pot kot nogometaš se je začela.

Kako se je izoblikovala nato vaša športna kariera?

Ko sem bil v dijaškem domu v Celovcu, sem najprej igral za moštvo pošte (SV Post) , ki je tedaj igralo v koroški ligi. Slovenski atletski klub tedaj še ni imel ekipe naraščaja. V teh letih, ko se sem doraščal, ni bilo tako kot danes, da bi bili vsakega mladega nadarjenega nogometaša že opazovali in ga spravili v kako nogometno šolo. Moj mentor in menedžer je bil moj oče. Ko me je vozil ob nedeljah zjutraj v Borovlje na avtobus, mi je povedal, kako naj se obnašam na igrišču in kako izven igrišča. To je bilo zame zelo pomembno. In ko sem imel 15 let, sem z enega dneva na drugega izgubil svojega mentorja. Moj oče je umrl star komaj 46 let. Ni bilo enostavno in morda bi športno z njim »končal« povsem kje drugje.

V dijaškem domu Slovenskega šolskega društva je bil takrat center za Slovenski atletski klub, kjer je delovala članska ekipa. Vzgojitelj je bil Matevž Wieser, oče sedanjega predsed­nika SAK. Porodila se je zamisel, da bi ustanovili tudi mladinsko ekipo. Že v prvi sezoni smo po koncu rednega dela bili jasni zmagovalci v naši skupini in nato igrali za naslov prvaka v tej kategoriji. Spomnim se, da sva v tisti sezoni moj tedaj najboljši prijatelj Justin Polanšek in jaz zabila vsak po 39 golov. V tekmi prvega kroga za napredovanje smo igrali v bližini Treibacha proti ekipi, ki se je imenovala Pöckstein, na tekmi pa je bilo skoraj 1000 gledalcev. Žal smo v tisti tekmi po podaljšku izgubili.

Nato so me kot prvega koroškega Slovenca vpoklicali v koroško reprezentanco, najprej mladincev in nato juniorjev, kasneje tudi v amatersko reprezentanco. V tem času so odgovorni potem tudi zaznali talente in kar nekaj igralcev so v tej fazi povabili, da so trenirali s člansko ekipo. S petnajstimi leti sem debitiral za člansko ekipo SAK na Koschatovem igrišču proti Selanom. To je bila tedaj tekma drugega razreda. V svoji karieri pri SAK sem doživel vse podvige kluba do koroške lige. Žal smo enkrat tudi izpadli iz deželne lige in se potem tudi takoj spet vrnili vanjo. To so bili lepi dogodki, ki se jih rad spominjam. V na novo ustanovljeni regionalni ligi nisem igral za SAK. Ob koncu kariere, ko je SAK igral v drugi avstrijski ligi, pa sem se pri 36 letih vrnil v klub in pol leta igral tudi v drugi avstrijski ligi. Že pred tem pa sem imel tudi nekaj ponudb ekip iz prve avstrijske lige, tako na Dunaju, kjer sem študiral, kot tudi od celovške Austrie, ko sem se s 26 leti vrnil na Koroško in bil v tisti sezoni izvoljen od vseh trenerjev koroške lige za igralca sezone.

Poleg nogometa sem bil nadarjen tudi za namizni tenis, ki je imel tedaj v Selah veliko tradicijo. Med dvanajstim in petnajstim letom sem igral za klub DSG Sele in med drugim uspešno sodeloval pri deželnih prvenstvih naraščaja in tudi na državnem tekmovanju škofij DSG.

Marijan Velik kot igralec Slovenskega atletskega kluba Foto: Arhiv SŠZ

Kaj vam pomeni šport?

Prepričan sem,  da ne bi videl toliko krajev in ne bi bil spoznal toliko ljudi, če ne bi bil dejaven v športu. Seveda srečanja niso bila vedno samo pozitivna. V »vročih« sedemdesetih letih in na začetku osemdesetih let je bila vsaka nogometna tekma tudi emocionalna »borba« med slovensko in nemško govorečimi. V glavnem pa moram reči, da prevladujejo pozitivni vtisi. Tistih negativnih, ki sem jih doživel, se pravzaprav ne spominjam več. Precej zgodaj se je začela tudi moja pot kot funkcionar. Z 31 leti sem prevzel vodenje Slovenske športne zveze, ki je bila takrat v kritični situaciji, ker so bili športni klubi s tedanjo situacijo in tudi z vodstvom nezadovoljni.

Leta 1992 ste prevzeli vodstvo SŠZ s pogojem, da se športna zveza osamosvoji in deluje brez vpliva političnih struktur. Kako se je slovenski šport od tedaj naprej spremenil oz. razvil?

Imeli smo absolutno pozitiven razvoj. Zame je bilo jasno, da sprejmem to funkcijo samo, če se dejansko šport strogo loči od politike. Krovna športna organizacija ne more biti del ene same politične organizacije. V športu, kjer gre za skupno stvar, morajo vsi – to velja za odbornike, funkcionarje in pa tudi za predstavnike klubov – vleči za eno vrv. Zavedal sem se, da to dosežemo laže, če se ne opredelimo. Vemo, da je tedaj bilo vse razdeljeno na levo ali desno. Rekel sem, da moramo povezovati in ne ločevati.

Sportgala 2008 na Vrbi. Z leve: Marijan Velik, Tomaž Druml, Peter Paco Wrolich. Foto: Kuess

Imamo pomembno vlogo v športni politiki in zelo dobre odnose z najvišjimi deželnimi športnimi funkcionarji. Gledamo pa tudi na to, da v slovenskih športnih klubih med seboj govorijo slovensko in da imamo trenerje in mentorje, ki govorijo oba jezika. Seveda se kot SŠZ nismo zaprli. Pri nas je vsakdo dobrodošel, ki spoštuje naš jezik in ve, kaj pomenijo koroški Slovenci za deželo Koroško. Smo odprti, a vseeno ne smemo pozabiti, kaj je naša prvenstvena naloga, namreč da poleg šport­nega urjenja tudi gojimo in ohranjamo slovenski jezik.

Kot aktiven športnik ste tako kot kapetan kot tudi trener vodili nogometne ekipe. Od leta 2000 vodite uredniško ekipo Slovenskega sporeda avstrijske radiotelevizije ORF. So vam izkušnje v športu pomagale tudi v delovnem vsakdanu?

Absolutno, to sem že opazil pri svojih šolanjih, ki sem se jih udeležil, preden sem prevzel funkcijo vodje slovenskih sporedov ORF. Vodenje nogometne ekipe v bistvu funkcionira podobno kot vodenje novinarske. Za individualiste, ki se nočejo ali ne znajo podrediti, tam ni prostora, pa četudi so morda še tako »kvalitetni«. Dobro vzdušje v ekipi je zame bilo vedno na prvem mestu. Tako kot naj bi nogometaši radi prihajali na treninge, naj bi kolegice in kolegi na uredništvu z veseljem hodili v službo. Ni po­trebno, da so vsi med seboj najboljši prijatelji, vsak pa naj bi svoje soigralce oziroma kolegice/kolege cenil in jih spoštoval. Tu moram dejansko pohvaliti svoje kolegice in kolege, z njimi je na vsak način bolj enostavno delati kot z vsako nogometno ekipo … (se nasmeji).

Team Koroška/Kärnten – reprezentanca koroških Slovencev na Europeadi 2012 vpod okriljem Slovenske športne zveze – vodi selektor Marijan Velik. Foto: Arhiv SŠZ

Poročanje v slovenskem jeziku ima za slovensko narodno skupnost v Avstriji velik pomen. S kakšnimi problemi se trenutno soočate in kakšni so izzivi za bodočnost?

Dejansko imamo pomembno poslanstvo z našimi radijskimi in televizijskimi oddajami ter seveda tudi s spletnimi stranmi, na katerih poročamo celo v obeh deželnih jezikih in ki so od ponedeljka do petka postale neke vrste »dnevnik« naših rojakinj in rojakov. Naloga in izziv naših sporedov pa je vsekakor, da glas o Slovencih in slovenščino ohranimo in krepimo. Poleg s kadrovskimi težavami – za obveznosti, ki jih imamo, nas je enostavno premalo – pa se soočamo tudi s pandemijo, ki nam otežkoča delo, tudi zato, ker zaradi varnostnih ukrepov ne moremo biti blizu ljudem, jih obiskati na domu ali pa jih srečati na kulturnih in športnih prireditvah. To bo zagotovo eden največjih izzivov za bodočnost, kajti tudi ko bomo pandemijo prestali, ne bo več nič tako, kot je bilo in to v mnogih ozirih.

Marijan Velik v elementu.

Kaj si želite za bodočnost?

Prvič, da bomo čimprej spet lahko normalno zadihali – mimo cepljenja nas ne vodi nobena pot – osebno pa seveda zdravja za mojo družino in zase. Športno pa bi se hotel dokončno posloviti z zmago ali vsaj finalom na domači Europeadi z nogometno reprezentanco koroških Slovencev. To bi si zaslužili predvsem tisti stebri ekipe, ki skupaj z mano sodelujejo že od prvega legendarnega nastopa na Europeadi v Budišinu leta 2012, ko smo postali četrti. Štiri leta kasneje smo na južnem Tirolskem osvojili tretje mesto in logično bi bilo, da na evropskem prvenstvu »dahoam«, kot bi rekli Bavarci, ki bo po vsej verjetnosti šele prihodnje leto ali morda celo šele leta 2024, dosežemo finale ­(smeh).        

NAROČI