Spominsko skavtsko srečanje: Bo skavtski duh na Koroškem ponovno zaživel?

Preteklo nedeljo, 7. julija popoldne so se pred bilčovskim farnim domom zbrali nasmejani bivši skavti in skavtinje in se družili z mladostnimi prijatelji iz Koroške, Tržaške, Goriške in iz Slovenije. […]
Skavti in skavtinje so se po mnogih letih pozdravili s skavtskim pozdravom: dvignili so desnico, na kateri palec prekriva mezinec. To pomeni, da veliki ščiti malega. Ostali trije prsti pomenijo: mati (kazalec), bog (sredinec), domovina (prstanec). Roko so si podali z levico, kar pomeni, da pozdrav prihaja iz srca. Foto: Peter Rustia

Preteklo nedeljo, 7. julija popoldne so se pred bilčovskim farnim domom zbrali nasmejani bivši skavti in skavtinje in se družili z mladostnimi prijatelji iz Koroške, Tržaške, Goriške in iz Slovenije. Nekoč je bilo skavtstvo na Koroškem močna katoliška organizacija, ki so jo ustanovili in vsa leta spremljali salezijanci.

Župnik Janko Krištof je zatrobil k apelu.

Udeleženci srečanja v Bilčovsu so dvignili zastavo in ob skavtskih pesmih vse do večera obujali spomine na skupna doživetja, skavtska načela in skavtske rituale. Praznovali so 65. obletnico slovenske skavtske organizacije na Koroškem in obujali spomine na jamboree, ki so ga pred 40 leti doživeli v Globasnici in je potekal z načelom POGUMNO ZVESTI IZROČILU.

Maševali so Janko Krištof, Janez Tratar, Tone Opetnik in Jože Andolšek, ki je bil duhovni spremljevalec na jamboreeju.

Od tedaj je na Koroškem skavtsko gibanje usahnilo, v Italiji in v Sloveniji pa so starejši in mlajši skavti še vedno zelo aktivni. Nekateri udeleženci so okoli vratu nosili skavtske rutice: Tržačani rumeno-modre, skavti z Goriškega kariraste, koroški skavti pa modre. Ko so zaslišali, da jih k apelu kliče rog, so se kot v starih časih postavili v skavtski zbor in prisluhnili pozdravnim besedam nekdanjih skavtov Janka Krištofa, Martine Piko – Rustia in Maksa Domeja. Več koroških skavtov in skavtinj je izrazilo upanje, da bo na Koroškem spet zaživelo skavtsko gibanje, saj so sami izkusili, da so jih skavtske vrline bogatile vse življenje.

Pliberške lisice

Veronika Kušej:

Vodila sem fantovsko skupino v Šmihelu. Spomnim se, kako so po določenih načelih v naravi iskali skriti zaklad in kako smo se zvečer sporazumevali z Morsejevo abecedo. Bilo je zelo prijetno, veliko smo peli, se pripravljali na zaobljubo, na taborjenje, spoznavali pa smo tudi spoštljiv odnos do narave. Veliko smo doživeli, od tabornih ognjev in pospravljanja šotorov do prve ljubezni.


Maria Bertolini z Goriškega:

Na jamboreeju smo prvič videli koroške skavte. Prvi jamboree je bil leta 75, drugi 79, tretji tabor pa so med počitnicami organizirali Korošci. V dveh tednih pod Peco smo se dobro povezali. Bili smo še mladi, najstniki, ampak taborjenja brez nadzora staršev smo bili vajeni. 


Peter Rustia iz Tržaške:

Poleti leta 1984 je v Globasnici potekal tretji zamejski jamboree, torej srečanje skavtov iz Tržaške, Goriške in Koroške. Na Koroško je prispelo približno 200 mladih. Bili smo razdeljeni na različne podtabore in takrat je bila enkratna priložnost, da smo se spoznali mladi Slovenci iz zamejstva. Skavti na Koroškem so bili močna organizacija in so bili celo del svetovne skavtske organizacije. Osebno sem na taboru spoznal večino koroških Slovencev, s katerimi imam stike še danes, pa tudi svojo kasnejšo ženo Martino. 


Maks Domej:

Ko sem študiral na Dunaju, je celotna ekipa slovenskih koroških skavtov organizirala jamboree, jaz pa sem prevzel vodstvo. Skupaj smo preživeli fenomenalne dni, ki pa so zame žal pomenili tudi zaključek skavtskega delovanja, saj sem ostal na Dunaju.

Od tretjega ali četrtega leta v gimnaziji sem bil predsednik skavtov. Enkrat na teden smo se srečevali in študirali skavtsko »ideologijo«, ki je bila bolj levo obarvana. Bili smo katoliška organizacija, na taborjenju pa je bil duhovnik vedno v ozadju, kar je bilo pedagoško dobro, tako da smo samostojno razvijali organizacijski talent. Že ko smo bili stari 15 ali 16 let, smo organizirali stražo, kuhali, postavljali latrino – vse to nas je oblikovalo. Naučili smo se samostojnega in družabnega dela, pa tudi obzirnosti do drugega. Skavti smo imeli tudi svoj časopis, bilo je veliko literarnega delovanja, tako da je časopis Plamen ljubezni (pozneje Plamen) izhajal parkrat na leto. Spomnim se, kako sem nekaj pisal za božič in gledal, kako pišejo novinarji v slovenskih časopisih. Kakšen lep izrek sem prevzel, danes bi rekli, da sem naredil plagiat, ampak tako smo se učili pisati v slovenščini in tako smo prišli v stik z ustvarjanjem časopisa. Te izkušnje so me spremljale skozi življenje, ker sem pozneje vedno delal pri kakšnih časopisih. Skavti smo dali zaobljubo, da vsak dan naredimo eno dobro delo, na kar se še dandanes velikokrat spomnim. Zgodi se, da si misliš: ne, tega pa nočem narediti, potem pa se spomnim zaobljube in si rečem: »Še vedno si skavt, naredi dobro delo.« In to mi res pomaga. Rutice ne nosim več, sem pa vesel, da sem bil v tej organizaciji. 


Christa Koren-Hafner in Barbara Mistelbauer ...

...sta bili odgovorni za kuhinjo: V Mohorjevi sva vodili vode deklic, na taborih pa sva kuhali. Kuhali smo na ognju. Nekoč smo skuhali katastrofalno večerjo: velik lonec mlečnega riža, pa se nam je skisalo mleko. Maks se je spomnil, da naj narežemo sadje, dodali smo še orehe in kakav, pa se je vse pojedlo. Kadar je bil na programu celodnevni izlet, sva kot kuharici imeli izgovor, da morava pripraviti večerjo in paziti na tabor, pa nama ni bilo treba iti na pohod.


Janko Pečnik...

...se spominja, da so bili skavti izrazito »domovska« organizacija (Marijanišče, Mohorjeva): Ko smo otroci prišli v dijaške domove, so bili skavti pod vodstvom salezijancev nekakšen nadomestek družine. Salezijanci so bili progresivni voditelji z drugačnim, novim pristopom. Sprašujem se, ali bi dandanes skavtsko gibanje lahko bilo protiutež modernim medijem, da bi mladi spet pristno doživljali naravo in druženje v živo.

Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi