Pred več kot tridesetimi leti so važno vlogo pri mednarodnem priznanju mlade države Slovenije odigrali tudi številni koroški Slovenci. Na okrogli mizi v Mariboru sta bila Valentin Inzko in Karel Smolle.

Ob 31. obletnici mednarodnega priznanja Slovenije in Hrvaške so v Mariboru na zasebni visoki šoli Alma Mater Europaea – EMC pripravili okroglo mizo z naslovom Prizadevanje za mednarodno priznanje iz drugega zornega kota, kar je bilo mišljeno iz tujine.

Predsednik šole Ludvik Toplak je blizu sto udeležencem za panelom lahko pozdravil Stjepana Mesića, zadnjega predsednika predsedstva SFRJ in dvakratnega predsednika Hrvaške, Boža Dimnika, častnega konzula Hrvaške v Sloveniji in častnega predsednika Društva slovensko-hrvaškega prijateljstva, Valentina Inzka, avstrijskega diplomata, Andreja Finka, predstavnika argentinskih Slovencev, in Borisa Pleskoviča, predsednika Svetovnega slovenskega kongresa. Program je povezovala televizijka Rosvita Pesek, zapel je operni pevec, argentinski Slovenec Marko Fink.

Božo Dimnik, ki ima gosto razpredene stike po vsem svetu, je sredi junija 1991 ugotovil, da so upi slovenskih in hrvaških osamosvojiteljskih politikov prazni. Nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher mu je takrat govoril, da še upajo na ohranitev Jugoslavije. To bridko resnico je izpovedal jugoslovanskemu predsedniku Stjepanu Mesiću. Inkognito sta se sredi novembra istega leta odpravila v Bonn na sedež nemške vlade in pri Genscherju dobila 20-minutni termin. Nato je na okrogli mizi povzel besedo Mesić in povedal, da se je sestanek zavlekel na štiri ure. Genscherju je razložil, da Jugoslavije ni več, da v njej divja vojna, ki je »bila kratka v Sloveniji, krvava na Hrvaškem in bo brutalna v Bosni in Hercegovini, Srbija pa bo ostala v krvi do kolen.« Genscher se je ovedel zmotnih prepričanj in je Mesiću svetoval, naj poiščejo podporo pri Vatikanu, ki sta ju Slovenija in Hrvaška že imeli, nato pa naj se dogovorijo, da dobijo prvo priznanje od države, ki je bila med drugo svetovno vojno nevtralna. In tako je 19. decembra med zahodnimi državami obe bivši jugoslovanski republiki prva priznala Islandija. Vatikan je to storil 13. januarja 1992, Evropska skupnost in Avstrija, Švedska ter Švica 15. januarja, dva dni kasneje.

Vprašanje je bilo, zakaj med čisto prvimi državami ni bilo tudi Avstrije. Seveda je odgovoril Valentin Inzko: »Avstrija je bila kandidatka za članstvo v Evropski skupnosti, zato se ni upala solirati. Vendar je bil avstrijski zunanji minister Alois Mock vsak večer na telefonski zvezi z Genscherjem, da sta usklajevala pot do mednarodnega priznanja.« Inzko je navedel še imena, večinoma koroških Slovencev, ki so svet pomagali prepričati o slovenskem prav: »Karel Smolle, zvezni poslanec na Dunaju, Peter Millonig v ZDA, Frank Lausche, večkratni guverner Ohia, Franc Wakounig, novinar, poročevalec za Kärntner Tageszeitung iz slovenske vojne, fotograf Marijan Fera, pa Lojze Dolinar, sedanji podžupan Celovca, Joško Hudl s hrano za teritorialce na Holmcu, Nanti Olip, ki je vzel domov med vojno devet Slovencev …«

Andrej Fink je dodal, kako je z očetom lobiral za priznanje Sloveniji pri argentinskem predsedniku Carlosu Menemu, Boris Pleskovič pa, kako je iz Svetovne banke prišel za ekonomskega svetovalce k premieru Lojzetu Peterletu in kako so od »Avstralije do Aljaske množice slovenskih zdomcev in izseljencev za priznanje izvajale najrazličnejše domiselne pritiske na svoje vlade«.

Kasneje se je iz občinstva k burni razpravi oglasil še Karel Smolle. Med drugim je plastično opisal, kako je ameriško ambasado na Dunaju prepričal, »da niso več verjeli informacijam iz Beograda, pač pa so začeli upoštevati novice iz Ljubljane«.