»Skupaj še žabarimo, da ne pozabimo«

»Med vojno je bilo prepovedano. Mi smo kljub temu po svabenj žabarili. Po svabenje smo bolje znale kakor po nemšče,« se spominja Lydia Sattler. Odraščala je v Dvorčah pri Šentjuriju na Zilji (nem. Wertschach). Malo nad Čajno je družina živela v stari hiši. »Vlažno, mrzlo, brez elektrike, brez luči, brez vsega,« pripoveduje. Oče je bil po poklicu krojač in je delal v gozdu ter na žagi. Mati je bila gospodinja. Družina ni imela veliko, a kot pravi, nikoli niso bili lačni. Imeli so dve kravi, prašiča in majhno kmetijo, na kateri je bilo treba delati vsak dan. »Vse smo nosili na glavi – drva, seno, vse,« pripoveduje. Po šoli ni bilo časa za igro. Otroci so morali v gozd po les, pomagati zlagati seno v skednju. Doraščala je v času druge svetovne vojne. Na ta čas se spominja predvsem skozi občutek strahu in negotovosti. »Bombe so padale tudi pri nas na polje,« se spominja Lydia. 

Pri petnajstih letih je Lydia odšla od doma v Beljak, kjer je delala v gospodinjstvu. Pozneje je odšla še na Predarlsko in v Švico, kamor je po vojni odhajalo veliko mladih Korošcev. »Mi smo bili tam tujci,« pravi. Kljub boljšemu zaslužku jo je ves čas spremljalo domotožje. Pogrešala je družino, domače hribe in domači govor. »Vedno so mi manjkale domače gore, zato sem se vrnila na Ziljo,« pove in doda, da tudi zaradi ljubezni.

V Švici je delala v tovarni moških srajc, prej pa kot pomočnica v gospodinjstvu in strežbi.

Leta 1959 se je poročila in se vrnila domov na Ziljo, v Bach malo nad Čajno, kjer si je z možem ustvarila družino. Tudi po poroki življenje ni bilo lahko. »Spet sem prišla v staro hišo,« pove v smehu. Kmalu so začeli oddajati sobe turistom, saj se je turizem v dolini počasi širil.  »Leta 1964 smo že imeli prve goste,« pravi Lydia in doda, da ljudje k njim prihajajo še danes. Turizem zdaj vodi sin Harald, ki nadaljuje družinsko tradicijo sprejemanja gostov na Zilji.

Ko pogovor nanese na slovenski jezik, Lydija pove, da govori »windisch« oziroma »po svabenje«. Sin Harald jo pri pogovoru občasno nežno popravi ali dopolni, da je to tudi slovensko narečje. Temu sledi smeh. V njunem pogovoru ni prepira, temveč spomin na čas, v katerem so ljudje svojo identiteto doživljali drugače, kot jo razumemo danes. Harald pripoveduje, da se je šele pozneje začel bolj zanimati za zgodovino domačega jezika in za to, kako tesno je povezan s slovenščino. Lydia pa domači govor še vedno preprosto imenuje »po naše«. »Mi smo vedno žabarili po naše,« pravi.

Danes se skupaj z nekaj domačini mesečno srečujejo in skušajo ohranjati stare besede ter narečje svojih staršev in starih staršev. »Sedimo skupaj in žabarimo, da ne pozabimo,« pove Lydia. Ob tem zapisujejo stare izraze, hišna in ledinska imena ter obujajo zgodbe iz časa, ko je bil domači govor del vsakdanjega življenja. Harald pravi, da ne želijo ničesar dokazovati, ampak predvsem ohraniti nekaj, kar je zaznamovalo njihove kraje, a je danes pri njih že skoraj čisto izumrlo.