V Evropski hiši v Celovcu je bil v petek, 16. septembra simpozij koroškega Heimatdiensta (KHD). Govorniki so na njem analizirali vzroke za preobrazbo s konflikti zaznamovane regije v regijo miru.
Andreas Mölzer, predsednik KHD-ja, je uvodoma dejal, da so spričo vojne, ki se je z ruskim napadom na Ukrajino vrnila v Evropo, mirovna prizadevanja pomembnejša kot kdajkoli, saj »obstaja nevarnost ponovnega izbruha starih konfliktov«. Nato je Mölzer predal besedo moderatorju prvega panela (»Stari konflikti in nove kooperacije«) Marjanu Sturmu, nekdanjemu predsedniku ZSO-ja. Kot je povedal Sturm, ne moremo iz Celovca rešiti sveta, lahko pa skupaj delamo na pozitivni prihodnosti. Poudaril je pluralizem pogledov razpravljalcev na prvem panelu, ki so ga sestavljali Hans Haider (društvo »Erinnern«), Gerhard Dörfler (nekdanji deželni glavar), Boris Jesih (nekdanji državni sekretar Republike Slovenije), Manuel Jug (predsednik ZSO-ja) in Stefano Mazzolini (podpredsednik regijskega sveta dežele Furlanija-Julijska krajina).
Različni pogledi na konflikte
Sturm je o različnih pogledih na konflikte predvsem 20. stoletja v regiji citiral perzijskega mistika Rumija, ki je dejal, da »obstaja mnogo svetilk, a ena sama luč«. Manuel Jug je uvodoma dejal, da se je situacija na Koroškem v zadnjem desetletju bistveno spremenila na bolje, in to po zaslugi dela konsenzne skupine. Kot je povedal Jug, tudi med koroškimi Slovenci številni nasprotujejo kompromisu iz leta 2011, »saj živijo od konfliktov«. Treba si je prizadevati za še tesnejše zraščanje alpsko-jadranske regije, pri tem pa iskati ravnotežje med tradicijo in iskanjem novih poti, meni Jug. Hans Haider je pozval k skupnemu zgodovinopisju v regiji, saj je »za resnično skupno regijo potreben skupni spomin«. Gerhard Dörfler, deželni glavar Koroške leta 2011, ko je bil sklenjen kompromis o dvojezičnih krajevnih napisih, je poudaril dve osebnosti, ki sta v ozadju mnogo pripomogli k omenjenemu kompromisu, in sicer Janeza Kocjančiča, bivšega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, in nekdanjega državnega sekretarja Josefa Ostermayerja. Dörfler je o ortstafelšturmu dejal, da ta 50 let kasneje za mladino ni več tema. Boris Jesih je poudaril, da so vsi sistemi, v katerih so zadnjih 100 let živeli ljudje na tem prostoru, »čustva ljudi izkoristili za svoje cilje«. O mirovni regiji Alpe-Jadran Jesih pravi, da je ta projekt pred leti začrtal pot v boljši jutri, »kateremu so vedno nasprotovali razni -izmi in ideologije«. Stefano Mazzolini je spregovoril o tesnih vezeh Kanalske doline s Koroško in pozval: »Bili smo sosedi, danes smo partnerji, postanimo prijatelji!« Namesto razprave o omenjenih temah so referatom sledila vprašanja o tem, kdaj bo sosednja Slovenija naposled priznala nemško govorečo manjšino čez mejo.
Drugi panel
Drugi panel z naslovom »Stara nasprotja in nove podobe zgodovine« so sestavljali Ulfried Burz (zgodovinar, Univerza v Celovcu), Josef Feldner (častni predsednik KHD-ja), Danijel Grafenauer (Klub koroških Slovencev Maribor), Artur Rossbacher (Klub »Tre Popoli«), zgodovinar Hellwig Valentin, nepričakovano pa tudi inženir Josip Stjepandić, ki so ga tokrat organizatorji najavili kot predstavnika Svetovnega hrvaškega kongresa (še nedavno so ga v Lešah predstavljali kot »predsednika Hrvaške akademije znanosti in umetnosti«). Ta panel je povezoval Andreas Mölzer, razen Stjepandića so vsi diskutanti ostali stvarni in pozdravili slovo od starih trditev o zgodovinski nevarnosti z juga in domnevnem tujku sredi Koroške, kot je KHD dolgo predstavljal koroške Slovence. Josef Feldner je obžaloval ozkosrčnost nemško govorečih »do pogosto upravičenih zahtev koroških Slovencev«. Dejal pa je tudi, da dialog in skupno spominjanje ne smeta voditi v izneverjanje temeljnemu poslanstvu KHD-ja, ki ostaja zavezan »ohranitvi teritorialne, socialne in ekonomske integritete naše koroške domovine«. Po drugem panelu je izostala razprava oziroma jo je Mölzer odpovedal »zaradi prekoračitve časovnega okvirja«.
