Simon Ošlak-Gerasimov v Slovenski Gradec: »Gradcu smo Slovenci dali ime«

Slavist, novinar Slovenskega sporeda štajerskega deželnega studia ORF in publicist Simon Ošlak-Gerasimov je odraščal v Celovcu, kjer je obiskoval vrtec in ljudsko šolo Mohorjeve, nato pa Slovensko gimnazijo. Po maturi je od leta 2001 v Gradcu študiral slovenščino in ruščino, oboje pedagoška smer. »Od samega začetka sem bil vključen v Klub slovenskih študentk in študentov v Gradcu, kjer sem najprej bil član, nato medijski referent, nato pa še dve leti predsednik kluba.« Z delom v medijih se je srečal že v Celovcu, kjer je kot 16-letnik moderiral mladinsko oddajo Smrklja na radiu Korotan, nato na radiu Dva, leto 1999/2000 pa je v sklopu enoletnega evropskega projekta preživel na radiu AGORA. Kot praktikant je pisal za Nedeljo, ORF-u pa se je pridružil leta 2009 najprej kot televizijec, od leta 2012 pa tudi v radijskem sporedu. Leta 2013 je poučeval na Slovenski gimnaziji, kot dijak je slovenščino učil odrasle, danes pa v Gradcu nemščine uči Ukrajinke in Ukrajince. 

Kako Simon iz Gradca gleda na Celovec?  »Ko sem prišel v Gradec, sem celo malo pogrešal to prisotnost slovenske tematike, ki je v Celovcu navzoča skoraj na vsakem koraku, tukaj pa to ne igra nobene vloge, saj smo Slovenci samo eden od okoli 150 narodov, ki živijo v Gradcu. Tu te nobeden ne gleda postrani, če na ulici govoriš slovensko ali nosiš majico Kärnten/Koroška. Slovenci tukaj nimamo kakega posebnega političnega statusa, imamo pa poseben kulturno-jezikovni status že zaradi tega, ker smo Gradcu Slovenci dali ime.« Pouk slovenščine za ljudskošolske otroke in gimnazijce v Gradcu je na prostovoljni osnovi organiziran v obliki popoldanskega tečaja na gimnaziji Carneri, ki ga vodi Maksi Gallob. Dijaki lahko opravljajo ustno maturo iz slovenščine kot tretjega tujega jezika. Na tem tečaju je dve leti kot gostujoči profesor poučeval tudi Simon Ošlak-Gerasimov, »v tem času sem imel dve maturi iz slovenščine«.

Idejo za pisanje vodiča po slovenskem Gradcu je v Simonu zorela kar nekaj časa. Njegov  profesor slovenščine na Univerzi Karla Franca je bil Ludvik Karničar. »On ima velike zasluge za ohranjanje spomina na to, da je bil Gradec zelo pomemben za nas, Slovence. Poskrbel je recimo za nagrobni kamen slavista in jezikoslovca Karla Štreklja, za nagrobni kamen skladatelja Benjamina Ipavca, oba sta pokopana v Gradcu, pa tudi za dvojezično spominsko ploščo na pročelju stare Univerze, na semenišču, ki spominja na Janeza Nepomuka Primica. Primic je bil leta 1811 profesor prve stolice za slovenski jezik sploh, njemu posvečena dvojezična plošča je edina te vrste v Gradcu.« Profesor Karničar je v Gradcu tudi organiziral dva simpozija, posvečena Slovencem in Gradcu, rezultati teh simpozijev so povzeti v dveh zbornikih, ki ju je pri svojem raziskovanju uporabljal Simon Ošlak-Gerasimov. »V svoji knjigi skušam čim več vsebine zajeti na čimbolj pregleden način.« 

V uvodu v Slovenski Gradec Simon piše, da sta se »slovenska kultura in jezik v Gradcu pojavljala v valovih«. Kje pa smo trenutno, se val dviga ali pada? »Ta val se je začel dvigati po vstopu Slovenije v Evropsko unijo, ko je bilo naenkrat na univerzi ogromno zanimanja za slovenščino, ki je zdaj sicer masivno upadlo.« »Vzpodbudno pa je, da je vsako leto več zanimanja za slovenščino med ljudskošolskimi otroki. Poleg tega imamo od leta 2013 Slovensko čitalnico, ki je edina ustanova Republike Slovenije v Gradcu, aktivno društvo Avstrijsko-slovensko prijateljstvo Gradec, pa tudi klub, ki bo kmalu vabil na Slovenske dneve.« Simon dodaja, da so imeli pred pandemijo tedne, ko je bilo v Gradcu najmanj toliko slovenskih prireditev kot v Celovcu. »Kaj takega si nisem mogel predstavljati, ko sem leta 2001 prišel sem.« Kateri pa je danes Simonov najljubši kotiček v Gradcu? »Najraje sem pri Tomažu. Če v Gradcu rečeš Slovencu, da se srečamo pri Tomažu, vsi vedo, kje to je. Gre za lokal Scherbe v okraju Lend, ki se je v 19. stoletju imenoval Die windische Vorstadt, tj. Slovensko predmestje.«

Knjigo Slovenski Gradec bo Simon Ošlak-­Gerasimov 18. decembra predstavil v Slovenski čitalnici Gradec.