Susanne Weitlaner je 16. decembra lani postala nova predsednica Sosveta za slovensko narodno skupnost pri Uradu zveznega kanclerja. Preteklo leto v sosvetu je po besedah Slovenke iz avstrijske Štajerske zaznamovala prenova smernic razpisov Urada, vse znotraj osnovne usmeritve skrbi za slovenski jezik od jasli do univerze.
Susanne Weitlaner
Že vrsto let je Susanne, za prijatelje Suzi, obraz Slovencev na Štajerskem in njihovega osrednjega prireditvenega prostora Pavlova hiša. Predsednica Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko o sebi pravi, da ni »avtohtona štajerska Slovenka v ožjem, avtohtonem pomenu besede«, a se počuti »kot Slovenka in Štajerka«. V Gradcu se je rodila materi iz Gorenjske, v štajerski prestolnici je tudi odraščala. Po gimnaziji je končala študij slovenščine in ruščine. Najraje čas preživlja med vinogradi južne Štajerske, pa tudi med prebiranjem strun citer, inštrumenta, ki ga igra od osmega leta starosti.
Predsedovanje Sosvetu za slovensko narodno skupnost pri Uradu zveznega kanclerja je Susanne Weitlaner konec lanskega leta prevzela od Bernarda Sadovnika. Na položaju predsednice oziroma predsednika Sosveta se vsako leto zamenja oseba iz predstavniških struktur slovenske narodne skupnosti.
V preteklem letu so predsedniki in podpredsedniki sosvetov skupaj s svetovalnim podjetjem in za narodne skupnosti pristojnim Uradom zveznega kanclerja izdelovali nova merila za povišane finančne podpore narodnim skupnostim. Cilj prenove je bila zagotovitev smiselnosti projektov in njihovih dolgotrajnih učinkov. Novo pri teh merilih je to, da po besedah Weitlanerjeve Urad želi usmeriti podpore predvsem v projekte, ki imajo dolgotrajne pozitivne učinke za manjšino.
Novost je tudi ta, pravi Susanne Weitlaner, da si lahko v preteklosti pri interkulturnem fondu zaprosil za recimo tisoč evrov, letos pa je spodnja meja financiranja pri osem tisoč evrov. To kaže, da si pri Uradu želijo večjih projektov oz. jih tudi usmeriti na določene teme, npr. na digitalizacijo, še naprej pa na glavnem, splošnem razpisu obstaja možnost podpor tudi za manjše projekte.«
Susanne Weitlaner je podprla ustanovitev novega društva, v katerem bodo sedeli zastopniki posameznih sosvetov. Ker že dvajset let obstaja konferenca predsednikov sosvetov, se marsikdo sprašuje, zakaj je potrebna dodatna vzporedna struktura, četudi s predsednikov razširjena na članstvo posameznega sosveta. Po besedah Susanne Weitlaner naj bi ta konferenca predsednikov sosvetov v prihodnosti dobila več moči. Cilj društva pa je po njenih besedah še tesneje sodelovati in zagovarjati zahteve posameznih sosvetov pred politiko in raznimi uradi, pridobitev ekspertiz raznih strokovnjakov, pa tudi boljše obveščanje avstrijske javnosti o manjšinskih temah. Gre za odprto zasnovano strukturo.
Kot pravi Susanne Weitlaner, so predsedniki in podpredsedniki v tej konferenci usklajena stališča posameznega sosveta tudi doslej posredovali članom konference. »Kar se zmenimo v sosvetu, to potem v koncentrirani obliki predamo konferenci, če pa tu ne pride do skupnega stališča, tudi ne gremo v javnost.« Povedano bi lahko razumeli tudi tako, da je glavni namen novoustanovljenega društva iskanje skupnega stališča o določeni temi, dodatno pa »obstaja tudi možnost, da kot društvo pridobimo denar in plačujemo npr. ekspertize s skupnimi sredstvi«.
V letu 2022 se bo sosvet za slovensko narodno skupnost posvečal še naprej skrbi za jezik od jasli do univerze, tudi izven avtohtonega področja. V prvi vrsti gre pri tem za vprašanje financiranja teh ustanov, saj mora, poudarja Weitlanerjeva, država poskrbeti za ta finančni okvir, da se lahko v manjšinskih strukturah ohrani jezik. »Sicer popolnoma podpiram privatne pobude, a mora tudi dežela oziroma država skrbeti za pravne in finančne okvire manjšinskega izobraževalnega sistema.« V letošnjem letu sosvet načrtuje srečanje z novim ministrom za izobraževanje Martinom Polaschkom. Lani novembra je Polaschek v Gradcu izrazil naklonjenost do ohranitve slavistike v štajerski prestolnici. Poleg tega bi se Susanne Weitlaner rada posvetila evalvaciji prenove razpisov, sosvet pa bo nadaljeval z lobiranjem za interese slovenske narodne skupnosti pri zvezni vladi.
Omenili ste zahtevo sosveta po slovenščini od jasli do univerze. Kako je s tem na Štajerskem?
Jaslic sploh ni, veseli smo že, da ima vrtec GIP Grabenstraße eno skupino, ki je dvojezična. V okviru društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko enkrat tedensko popoldne organiziramo slovenščino za najmlajše. Ta ponudba je namenjena otrokom od tretjega do šestega leta, gre pa za to, da so ob igri, pesmih in zgodbah v stiku s slovenskim jezikom. Večina šolske ponudbe za slovenski jezik na Štajerskem sloni na prostovoljni ravni. Obstaja sicer nekaj izjem, kjer je slovenščina obvezni izbirni predmet. Tako je recimo v Gradcu mogoče ustno maturirati iz slovenščine, treba pa je obvezno hoditi na prostovoljni pouk slovenščine. Radgonska gimnazija BORG ima okoli 60 dijakov iz Slovenije, ki lahko slovenščino izberejo kot obvezni izbirni predmet in ustno in pisno maturirajo iz tega predmeta. Je pa skoraj nemogoče, da bi kdo iz avstrijske Štajerske, katerega babica recimo še zna slovensko, sam pa znanja slovenščine nima, iz slovenščine maturiral na radgonski gimnaziji.
Ta vertikala izobraževanja od jaslic do univerze v slovenščini torej v Radgoni ne deluje. Na kateri ravni so šle stvari po zlu?
Posamezne angažirane osebe vidijo korist v učenju slovenščine. Tudi ko se komu zdi `fajn´, da sem dvojezična, sledi običajno stavek, da je slovenščina težka. Vsi pač menijo, da je angleščina jezik, ki nam odpira svet. Nič nimam proti angleščini ali kateremu koli drugemu jeziku, a v obmejnem prostoru imamo največ koristi od jezika soseda. Vsekakor pa upamo, da bo v naslednjem šolskem letu odprla svoja vrata prva dvojezična ljudska šola v kraju Ratsch na južnoštajerski Vinski cesti. Upam, da bo to primer dobre prakse in morda se bo še katera druga ljudska šola odločila za podoben korak.
