V ponedeljek, 14. avgusta, je bil v Sloveniji dan solidarnosti, dela prost dan, na katerega so prostovoljci po vsej Sloveniji pomagali odpravljati posledice poplav. Na Prevaljah je narasla reka Meža odnesla vse mostove, največji problem pa bo še vsaj dva meseca oskrba s pitno vodo. Srečali smo prostovoljce, gasilce, domačine, nemške inženirje, direktorja Uprave za zaščito in reševanje, vodja operacije in častnik za medije pri misiji THW ter podjetnika, ki je čez reko Mežo na lastne stroške postavil prvi most .
Prevalje – Med 12 tisoč in 15 tisoč prostovoljcev je v ponedeljek pomagalo odpravljati posledice poplav na Koroškem, Gorenjskem, v Zgornji Savinjski dolini, ob Muri, na Notranjskem in Dolenjskem. Na parkiriščih smo ob prihodu v Prevalje srečali avtomobilske registracije iz cele Slovenije, ob cesti pa težko mehanizacijo nemške Zvezne agencije za tehnično pomoč (THW). Ta je v ponedeljek postavila drugi most čez Mežo, čez katerega je v ponedeljek zvečer stekel promet, prvega za pešce je dva dni po poplavi samoiniciativno postavil domačin Ambrož Duler. Pri Gasilskem domu sta počivala prostovoljca Miha in Brane iz Kranja. »Iz Kranja sva preko Velenja pripeljala prikolico z dvema kubikoma vode, visokotlačni čistilec in drugo orodje,« je povedal Miha. »Po prihodu sva se javila civilni zaščiti, ki naju je usmerila do gasilcev. Ti so nama do konca napolnili posode z vodo, nato sva šla očistila skladišče, kamor su naju poslali, zdaj pa čakava na nadaljna navodila.«
V gasilskem domu
Pred gasilskim domom se je čistila in sušila oprema, oziroma tisto, kar je prevaljskim gasilcem ostalo od nje. V domu so domačinke razdeljevale hrano prostovoljkam in prostovoljcem, tam pa smo srečali predsednika Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Prevalje Andreja Stermeca, poveljnika enote Matica Hipa in vodjo intervencije Aljaža Porija. »Naporno in žalostno obenem, ker nismo mogli kaj pomagati ob taki količini vode, kot je drla po Meži, tako da smo lahko en dan samo opazovali, preden smo lahko sploh kaj reševali«, je spomine na uničojočo moč narasle vode ubesedil Matic Hip. Točnega števila prostovljcev, ki so 14. avgusta pomagali v Prevaljah, prevaljski gasilci niso imeli, so bili pa zadovoljni z odzivom. »S koordinacijo prostovoljcev se več ne utegnemo ukvarjati, to zdaj počne civilna zaščita. Domačini nam sporočajo potrebe, mi te lokacije in potrebe sporočamo naprej zbirnemu mestu, ki nato usmerja prostovoljce«, tako Andrej Stermec. Vmes v pisarno, kjer se pogovarjamo, vstopi domačinka, in napove prihod 30 prostovoljk ter prostovoljcev, ki so pomagali pri razdejanem gostišču Škufca. Ali predsednik Stermec ve kaj o tem, da pridejo? »Ne, verjetno se je zmenil z občino«, a kljub temu nihče od pomagačev ne ostane lačen.
Ostali so brez polovice opreme
Kaj bi bilo z vidika gasilcev potrebno, da ob naslednjem večdnevnem močnem deževju voda ne poplavi Prevalj? Kot pove Stermec, je v načrtu gradnja suhega zadrževalnika vode na Poljani, za katerega je občina in država »menda že« pridobila sredstva Evropske unije, »menda so tudi izvajalci že izbrani, govori se, da naj bi se v najkrajšem možnem času začelo z gradnjo. Gasilce so presenetili predvsem zemeljski plazovi v občini, ki jih doslej v takem obsegu niso poznali. »Bili smo dobro opremljeni, a nihče ne pričakuje takih razsežnosti, to je bilo res noro. Res pa je skoraj kompletna oprema, ki smo jo nakupili v zadnjih letih, uničena. Konkretno nam je pregorela večina črpalk, ki so noč in dan črpale vodo in mulj, intervencijske obleke od škornjev, hlač in jaken do rokavic, to je vse neuporabno. Med reševanjem vozila na Poljani nam je zalilo gasilski avto, vreden okoli 180 tisoč evrov, ki je zdaj povsem neuporaben, senena bala, ki je priplula po vodi, nam je stolkla eno stran drugega vozila, da ne govorimo o pralnem stroju, ki je noč in dan pral za naše gasilce in tudi za prostovoljce in domačine.« Kaj pa če ponovno začne deževati, kot je pred dvema tednoma? »Se lahko kar obesimo,« odgovarja Stermec. »Najbolj se v tem trenutku bojimo poziva za požar. Nimamo ne cevi, ne ročnikov, ne oblek, ne dostopa do vode, ki bi jo lahko črpali, saj je iz Meže zaradi vse nesnage v njej trenutno ne moremo črpati.« S spiranjem blata še en mesec ne bodo končali, ocenjujejo prevalški gasilci, ki jim trenutno deluje okoli polovica opreme. »Bojimo se, da bomo, ko se bo cela zadeva postavila na noge, ostali sami, kot smo že kdaj v preteklosti«, pravi predsednik Stermec. Štirim članom PGD Prevalje je voda zalila hiše, med drugim tudi Stermecu in vodji intervencije Aljažu Poriju, a so se med poplavo odločili, da samim sebi v prvem tednu sploh ne bodo pomagali. Žene so med njihovo odstotnostjo počistile, kolikor so lahko, nato pa so prišli še prostovoljci.
»Bolezni se bodo absolutno pojavile«
Če se gasilci v Prevaljah trenutno najbolj bojijo poziva za gašenje požara, pa Upravo za zaščito in reševanje skrbi predvsem oskrba s pitno vodo, saj je bil vodovod med Prevaljami in Mežico povsem uničen. Brez čiste pitne vode je nemogoče poskrbeti za zadostno higieno, zaradi česar grozi izbruh različnih prebavnih bolezni, ki običajno spremlja podobne katastrofe, pravi Leon Behlin, direktor Uprave za zaščito in reševanje. Je sam kdaj doživel kaj podobnega? »20 let sem bil gasilec, dolgo sem že v strukturah civilne zaščite, tudi poklicno sem ukvarjal z urejanjem vodotokov, pa lahko rečem, da takšne nesreče v Sloveniji še ni bilo. Gotovo ne tako kompleksne, ki bi prizadela tako veliko območje, in v takšni obliki, kjer je bilo praktično čisto vse, od vode, zemeljskih plazov, potrganih komunikacij do težav s pitno vodo. To je eden od glavnih problemov, če se želimo koliko toliko uspešno boriti proti boleznim, ki se bodo v prihodnje absolutno pojavile, saj se vedno pojavijo ob tovrstnih nesrečah.« S fekalijami kontaminiran mulj in visoke temperature namreč prispevajo k razvoju bakterijskih organizmov in bakterijskih okužb. Direktor Behlin je trenutno stacioniran v regijskem štabu civilne zaščite v Slovenj Gradcu, ki logistično in tehnično podpira helikopterske enote na slovenjgraškem letališču, skrbi pa tudi za sodelovanje z lokalnimi štabi znotraj občin. Leteče enote, tudi tiste avstrijske vojske, oskrbujejo nedostopna območja s hrano in distribuirajo gradbeni material po celi Koroški. Slovenija je namreč v okviru mehanizma EU na področju civilne zaščite zaprosila za mednarodno pomoč. Prve so se preko tega EU mehanizma odzvale Avstrija, BiH, Češka, Francija, Hrvaška, Italija, Nemčija in Slovaška, sledile so jim tudi madžarske, poljske, španske, ukrajinske, srbske in makedonske enote s težko mehanizacijo, montažnimi mostovi, helikopterji, tovornjaki in nakladalniki. Te mednarodne enote imajo oporišče v Savinski dolini. »Štrije mostovi so že prispeli v Slovenijo, skupno jih bo iz tega mehanizma enajst, nemški inženirci so prav danes postavili enega v Prevaljah, do sobote bo končan tudi drugi most pri Petrolu«, pravi Leon Behlin. Vrnitev pitne vode po vodovodu v Prevaljah je po njegovih besedah »odvisna od gradbenih del v občini, cilj je seveda da se vrne čimprej, je pa dejstvo, da vodoskrba danes že poteka, ni pa zanesljiva, saj niso povezovalni vodi povezani s pitnimi viri in je treba vodo dovažati. Zato je pitna voda absolutna prioriteta in so se danes začela dela na izgradnji posebnega vodovoda.«
THW – Nemška zvezna agencija za tehnično pomoč
Nemški inženirci so letos pred poplavami v Sloveniji bili marca na misiji po potresu v Turčiji, podporo pa so nudili tudi pri dostavi pomoči Ukrajini. Financira jih Zvezna republika Nemčija, v Slovenijo je v nedeljo, 6. avgusta, najprej prispelo izvidniško moštvo, ki si je ogledalo teren. En dan kasneje sta na Koroško prispela prva dva bagra iz Nemčije, vsega skupaj je THW na Koroškem prisoten z okoli 50 ljudmi, vsi so prostovoljci, najmlajša prostovoljka THW na Koroškem je imela komaj 18 let. Vodja operacij pri izgradnji mostov čez Mežo v Prevaljah je Christian Ruf, ki ocenjuje, da bodo z deli na mostovih zaključili v tem tednu, medtem ko bodo bagri in druga težka mehanizacija še naprej potrebni. S podobnimi razmerami, kot so po poplavah v Sloveniji, so se po njegovih besedah nazadnje srečali pred dvema letoma pri poplavah doma v Nemčiji: »To je bilo v Ahrtalu, kjer je topografija terena zelo podobna.«
Škufca na kolenih
V povsem razdejanem gostišču Škufca lastnika Rafaela Škufco najdemo na kolenih, medtem ko si skupaj s predsednikom PGD Prevalje Andrejem Stermecom ogleduje z muljem zatrpani odtočni jašek. Ali naj ga samo zapre in prekrije? Ne, nič ne pomaga, pove Stermec, odkopati in očistiti ga bo treba, sicer bo samo še slabše, saj voda ne bo imela kam odtekati. »V pol ure smo bili v petek, 4. avgusta, povsem zaliti. Prihiteli smo iz zgornjega nadstropja in poskušali rešiti, kar se je rešiti dalo, a je bilo že prepozno«, se trenutka, ko je narasla voda Meže vdrla v restavracijo, spominja Rafaelova žena Jelka. Ali bodo lahko morda jeseni spet odprli? „Ni šanse, saj ste sami videli, ničesar več ni, nobene eletrične opreme, vse je šlo, še šank je odneslo, vsaj še pol leta ne bomo mogli odpreti gostišča, če bomo sploh še kdaj lahko odprli.« Pristopi vidno potolčen Rafael Škufca, ki ocenjuje, da je nastale škode za vsaj pol milijona evrov. Prihranke so v gostišču porabili med pandemijo in zaprtjem, zavarovalnica je Rafaelu Škufci ponudila okoli 15 tisoč evrov za povračilo škode, »to ni niti en odstotek, zato sem jim rekel, naj jih kar imajo«. »Najprej sta nas udarila dve leti koronske pandemije, nato pa dela na cesti mimo gostilne, šele dva meseca pred to katastrofo smo spet malo boljši promet. Veliko ljudi se mi je javilo, da sočustvujejo z mano, tudi iz Avstrije, od koder smo imeli ogromno gostov, ki včasih ne vejo, kje so Prevalje, vedo pa, kdo je Škufca«. Škufca, katerega picerija je bila letos izbrana za tretjo najboljšo v Sloveniji, zaradi svojih gostov upa, da bo še kdaj lahko odprl svojo gostišče. »Edina pozitivna stvar je, da se je v enem tednu tu zvrstilo okoli 300 ljudi, da je bila včasih že gneča, z malicami za pomočnike mi vsak dan pomagajo gostilničarji iz Prevalj in cele Koroške, ki se jim iskreno zahvaljujem za solidarnost.«
Podjetnik je samoiniciativno postavil most za pešce
Ambrož Duler je poslovodja podjetja Adteh iz Prevalj, ki se ukvarja s proizvodnjo in montažo kovinskih konstrukcij ter prevozi. Ta osnova dejavnost podjetja oziroma Dulerjevo znanje je še kako prav prišlo, ko je povodenj odnesla vse mostove, ki so en breg Prevalj povezovali z drugim. Slike Ambroža, ki vari most, so bile najprej objavljene na socialnih omrežjih, nastale pa so dva dni po uničujoči povodnji, to je v nedeljo, 6. avgusta. »Statik je izračunal, kaj rabimo, potem pa smo naročili material pri našem dobavitelju in poslali tovornjak ponj v Celje.« To je Ambrož Duler storil na lastne stroške, most, ki ga je lastnoročno pomagal postaviti, je namenjen pešcem in je bil prvi most, ki je po poplavi sploh omogočil prečkanje Meže z enega brega na drugega v Prevaljah. Podjetnikov dom v Slovenj Gradcu je med povodnijo ostal na suhem, medtem ko je podjetje v Prevaljah zalila voda. »Sanacija še poteka in bo gotovo trajal vsaj še kak teden, doslej smo samo za silo reševali to, kar smo nujno potrebovali. Zunanje površine so še vse pod blatom, kurilnica in tiskalnica ravno tako. Škoda je gotovo večja od tega, kar smo imeli zavarovano, ampak bomo nekako preživeli. Povsem uničena sta dva tovornjaka, ki sta bila cela pod vodo, tiskalnica, peč, elektronika, obračalne naprave, drobno orodje, vse to je šlo.«
Pomagal je vzpostaviti koordinacijsko točko za napotitev prostovoljcev
Na drugem koncu Prevalj pri nakupovalnem centru stoji koordinacijska točka za prostovoljce, za nakupovalnim centrom se nahaja ogromno smetišče, na katerem so drevje, gospodinjske naprave in še mariskaj drugega, kar je naplavila ali odplavila Meža. Pred nakupovanim središčem smo srečali Jerneja Gassperja, 31-letnega koordinatorja prostovoljcev. Pobudo za vzpostavitev postaje mu je prvotno podal direktor Slovenske filantorpije Franci Zlatar, idejo za umestitev in način delovanja točke pa je prispeval Jernej Gassper. »To točko, ki smo jo poimenovali koordinacijska točka, je bilo potrebno vzpostaviti, da se srečajo potrebe prizadetih v poplavi z voljo prostovoljcev, da tem ljudem pomagajo. Vprašal sem civilno zaščito, če bi kaj takega podprli, in načeloma so bili za to, materialno pa ne. Je pa vzpostavitev te točke podprl poveljnik prevaljških gasilcev Matic Hip, ker je prej ogromno prostovoljcev hodilo k njemu spraševati, kam se naj napotijo, kar je obremenjevalo delo gasilcev. Z njim sva se dogovorila, da nam bo sporočal, kaj se kje potrebuje, mi pa se bomo na točki ukvarjali s prostovoljci in jih pošiljali na lokacije, kjer jih potrebujejo. Tako je to nastalo, priznati moram, da sem pristopil k številnim ljudem, a niso bili vsi voljni sodelovati. Edini, ki je bil pripravljen od jutra do večera preusmerjati prostovoljce, je bil sodelavec Sebastjan. Ko pa je lokalna skupnost videla, da zadeva deluje, da prostovoljce uspešno pošiljamo naprej, pa nas je podprla s hrano, pijačo in pripomočki. V samem začetku so mi najbolj pomagale dosedanje izkušnje s koordinacijo in organizacijo na delovnem mestu. S Sebastjanom sva zaposlena v javnem zavodu MOCIS, Centru za izobraževanje odraslih v Slovenj Gradcu, kjer sva preko delovnega mesta v stalnem stiku s številnimi organizacijami in posamezniki.«
