Reinhold Terbuch (62) je od leta 1994 hišnik v ljudski šoli Božji grob. Za učitelje in učence pa je bil še veliko več kot le hišnik. S prvim januarjem 2023 se bo zanj začelo tretje življenjsko obdobje, svoje delo v šoli pa je pravzaprav končal že pred kratkim, saj je imel še kar precej neizkoriščenega dopusta.
Z Reinholdom Terbuchom smo se srečali v Libučah pri Pliberku, kjer od leta 1999 v lepo urejeni hiši živi skupaj z ženo Veroniko, rojeno Stropnik. Hčerki Anika in Sara radi prihajata domov na obisk iz Štajerske, kjer trenutno živita zaradi službe oz. študija.
Reinhold se je rodil v Vovbrskih Gorah (Haimburgerberg). Ko je bil star šest let, se je mati z otroki Giselo, Johannom in Reinholdom preselila v Podkraj pri Libučah, poročila se je z gospodarjem Kanaufove domačije. Svojega pravega očeta Reinhold ni poznal. Reinholdovo otroštvo in doraščanje je zaznamovalo delo na kmetiji, njegovi spomini na otroštvo na podeželju so tudi lepi: »Pomanjkanja ni bilo, luksuza, na primer kakšnega dopusta, pa tudi ne.« V Libučah so sosedje, babica in dedek govorili slovensko, kar je bilo za Reinholda novo, saj slovensko prej ni znal, tudi v šoli se nikdar ni učil slovenščine. Po ljudski šoli v Libučah in glavni šoli v Pliberku se je pri Wuntschku izučil za mizarja. Reinhold še ni bil star 25 let, ko sta v teku dveh let umrla očim in mama. Njegov najmlajši brat Stefan je bil tedaj star šele 11 let, s sestro Giselo, poročeno Igerc, sta za družino skupaj prevzela odgovornost. Leta 1988 je spoznal svojo življenjsko partnerico Veroniko, nato je pet let delal na gradbiščih v okolici Münchna. Vsak teden se je vozil domov in veliko delal na domači kmetiji. Želel je ostati v bližini in se je zaposlil pri mizarstvu Butej v Šmihelu. Po enem letu je izvedel za prosto delovno mesto hišnika v ljudski šoli Božji grob, se prijavil in ga dobil. Za službo v šoli se je odločil, ker ni nameraval celo življenje delati v mizarstvu in ker je bilo delo v šoli pod streho povsem drugačno od dela na gradbiščih. Kot hišnik v Božjem grobu je nasledil Marijo Piko. Leta 1993 so šolo obnavljali in Reinhold je službo začel v renovirani stavbi. Rad se spominja nazaj, od začetka mu je bilo všeč, delo na šolskem vrtu ga je malo spominjalo na domačo kmetijo. »Na čiščenje sem se pa kmalu navadil,« se smeji Reinhold Terbuch. Kot hišnik v šoli je doživel pet ravnateljev: Ireno Žele, Mathildo Semprimoschnig, Jožka Hudla, Claudio Wulz in Vero Sadjak. »Reinhold mi je vselej zelo pomagal, deloma je prevzel tudi to ali ono nalogo ravnatelja,« se desetletnega dobrega sodelovanja spominja Jožko Hudl. »Nekoč smo v šoli gostili dijake iz Prevalj in nek fant mi je rekel, da je tukaj kopalnica tako čista, da bi lahko jedel s tal,« pripoveduje Hudl.
Reinhold o sebi pravi, da je tako natančen že od otroštva: če je doma vse urejeno, se počuti kar bolje. Točnosti se je naučil tudi pri poklicu, mizarstvo je bilo zelo natančno delo. Znanje iz njegovega poklica mu je zelo koristilo, ko je bil hišnik, saj je v šoli popravljal tudi stole in mize, deloma renoviral okna in celo ustvaril regale za konferenčno sobo. »Rad sem hodil na šiht, nikoli me ni grivalo. Sicer pa dela ne bom pogrešal, ljudi pa na vsak način,« pravi Terbuch.
Svoje delovno mesto je v zadnjih 28 letih sicer imel v šoli v Božjem grobu, kot hišnik pa je bil pristojen tudi za ljudsko šolo in vrtec v Pliberku, predvsem če je bilo treba kaj popraviti. V Božjem grobu je bil tudi pristojen za nadzorovanje otrok, ki so v šolo prihajali še pred učiteljicami.
Tudi zdajšnja ravnateljica Vera Sadjak je Reinholdu zelo hvaležna: »Živel si za LŠ Božji grob, bil si vedno tu za otroke in učiteljice. Bil si tudi zaupna kontaktna oseba in nam v veliko pomoč in podporo s svojim rokodelskim znanjem. Upam, da se boš rad spominjal na leta na Humcu in rekel: fajn smo se imeli. Hvala!« Reinhold se rad spominja božičnic v šoli in opazovanja otrok, ki so napredovali iz leta v leto.
Kot ustanovni član je Reinhold dolgo prepeval pri Moškem pevskem zboru Kralj Matjaž in v vseh letih pomagal pri libuškem žegnanju. S petjem je medtem nehal: »Čutil sem, da je pravi čas. Zbor je bil obveznost, ki sem jo vselej jemal zelo resno in teh obveznosti se želim zdaj malo otresti, ker sem jih imel vse življenje.« Reinholda zelo veseli, da zbor z novim zborovodjem zagnano prepeva naprej.
V novem življenjskem obdobju želi veliko časa posvetiti športu, smučanju na Peci, kupiti si namerava električno kolo in se podati na to ali ono potovanje. V prostem času se rad ukvarja z vrtom. Za prihodnost si želi, da bi ostal zdrav in da bi se z bližnjimi še naprej dobro razumel. Eden od ciljev je, da bi prepotoval še vse kontinente sveta – ali se bo ta želja uresničila, pa bo pokazala prihodnost.
