Bilčovs Prihodnji petek bo Rezi Kolter v Bilčovsu odprla razstavo keramičnih del po.krito-be.deckt. Na njej se s pomočjo družinske zgodovine sooča s preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.

Glina, pravi Rezi Kolter, je zanjo povezava med notranjim, osebnim, in zunanjim svetom. Obenem je inspiracija in možnost, da se izrazi. »Ko imam glino v rokah, imam občutek, da so mi odprte vse možnosti. Pri ničemer nisem omejena, ker vem, kaj hočem in kako to oblikujem. Lahko se izrazim bolj nežno, lahko dodam bolj grobo strukturo, odvisno tudi od gline same. Poleg tega pa ima glina svoje življenje. S sušenjem se samostojno spremeni in utrdi v svoji obliki.«

Pri ustvarjanju Rezi Kolter, po poklicu je vzgojiteljica v dvojezičnem občinskem otroškem vrtcu v domačem Bilčovsu, zanimajo vedno znova tudi življenjske zgodbe, ki jih »ubesedi« s keramiko. »V življenjskih zgodbah drugih se lahko reflektiraš in ugledaš sebe.« Za vezno besedilo nove razstave, ki je nastajala več let in ki jo bo z dvojezičnim naslovom po.krito-be.deckt odprla prihodnji petek, 6. marca, v prostorih bilčovškega občinskega urada, je vzela najbolj osebno pripoved, zgodbo lastne družine. Ni pa to zgolj družinska zgodba, marveč Rezi Kolter z njo izpoveduje tudi svoje dojemanje kolektivne preteklosti in sedanjosti ter upe za skupno prihodnost. Zato ni naključje, da dela z razstavo daje na ogled prav v letu 2020, v jubilejnem letu, v letu 75. jubileja konca druge svetovne vojne in osvoboditve izpod nacistične oblasti. 

Razstavo je zasnovala s petimi vsebinskimi krogi ali stebri. Prvi steber, imenovan Streha, je posvečen materi. Na stare strešnike s Pomočeve domačije v Bilčovsu, kjer je bila doma mati in kjer je bila nekdaj gostilna, zbirališče in »streha« za goste takih ali drugačnih prepričanj, je Rezi Kolter pritrdila kakor pergamentni list tanke valovite keramične kose in na njih s pomočjo posebne tehnike upodobila fotografije starih rokopisov in hiš, v katerih so se zbirali uporniki zoper nacionalsocializem. Njena mati je bila namreč njihova podpornica s partizanskim imenom Dragica.

Drugi steber, imenovan Gozd, je posvečen očetu, prav tako uporniku s partizanskim imenom Friedrich. V tem tematskem sklopu so na keramiko prenesene fotografije krajev nekdanjih bunkerjev, Kumrovega gozda – Rezi Kolter je odraščala na domačiji pri Kumru – in fotografij njene hčere Lene na teh krajih. Lena je namreč stara prav toliko, kolikor je bila njena babica med delovanjem v uporu.

Tretji steber, imenovan Ob zid postavljeni, predstavlja upornike in njihovo trpljenje. Mati Rezi Kolter je bila leto dni v gestapovskem zaporu, kjer je, povsem razgaljena, s sojetnicami doživela izkušnjo »postavljenosti ob zid«. Slokih keramičnih figur je 13, na čelu sta podobi očeta in matere, ki simbolizirata tudi dejstvo, da sta oba spola, moški in ženske, bila v uporu, sama številka pa asociira na tako imenovane selske žrtve, najbolj odmeven primer krvnega davka med koroškimi Slovenci.

Četrti steber, Gradimo prihodnost, ponazarja, da »prihodnosti ne moremo živeti, ne da bi sprejeli in integrirali to, kar je bilo.« Masiven zidak in filigrana keramika ponazarjata to dvojnost. 

Peti steber pa je inštalacija z naslovom Domača zemlja. Na dveh kubičnih stebrih so na desetih strešnikih, ki predstavljajo stoletja, razporejeni starinski predmeti, iz keramike narejeni verigi pa prikazujeta našo priklenjenost na preteklost.

Rezi Kolter pravi, da je delo z glino tudi delo s štirimi klasičnimi elementi, ki pomenijo celoto. V sveži glini je voda, suši jo zrak, žge jo ogenj, glina pa je sama sad zemlje. Tako tudi z razstavo po.krito-be.deckt skuša nagovoriti celostno dojemanje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, predvsem med koroškimi Slovenci, ter razmislek o vseh treh dimenzijah.