V škofijski hiši v Celovcu je 29. novembra zvečer potekala razprava z naslovom Upreti se izginjanju. Izhodišče za razpravo je bil film Andrine Mračnikar Izginjanje/Verschwinden oz. vprašanja, ki se odpirajo spričo filma koroškoslovenske režiserke.
50 let mineva od škofijske sinode, ki je bila v Celovcu v letu 1972 in je po prepričanju prič časa bistveno prispevala k vzdušju medsebojnega spoštovanja nemško in slovensko govorečih v času ortstafelšturma in kasneje. Direktni povod za razpravo v škofijski hiši je bil tankočutni film Andrine Mračnikar z naslovom Izginjanje/Verschwinden, ki pred ozadjem družinske zgodbe preiskuje vzroke za boleče izginjanje slovenskega jezika na Koroškem. Taka je torej diagnoza, vsaj narodni skupnosti so znani tudi vzroki oz. krivci za drastičen upad števila koroških Slovenk in Slovencev v zadnjih sto letih. Kako se torej lahko slovenska narodna skupnost na Koroškem upre izginjanju, je bilo temeljno vprašanje razprave tako na podiju kot tudi med podijem in občinstvom. Organizirala jo je Katoliška akcija Krške škofije, ki je poskrbela za tolmačenje v slovenskem in nemškem jeziku.
O možnostih in oblikah upora izginjanju so razpravljali režiserka in avtorica Andrina Mračnikar, direktor Mohorjeve Karl Hren, civilnik Noa Sabotnik je zastopal mladino, znanost pa pedagog Peter Gstettner in politologinja Kathrin Stainer-Hämmerle. Razpravo je moderiral Daniel Wutti, uokviril pa jo je krajši odlomek iz filma Izginjanje. Uvodno izjavo je prispevala režiserka Andrina Mračnikar, ki se je obregnila ob izjavo nove slovenske predsednice Nataše Pirc Musar, da so na področju pravic slovenske narodne skupnosti v Avstriji zadeve »zgledno urejene«, pa tudi ob v deželi razširjeno mnenje, da se za prihodnost narodne skupnosti ni bati, ker je vsako let več prijav k dvojezičnemu pouku. Direktor Mohorjeve Karl Hren, dober poznavalec stanja evropskih manjšin, je uvodoma opozoril na britanski otok Man, na katerem je grozilo izginotje govork in govorcev gelščine. Revitalizacija jezika je tam, pa tudi na Škotskem uspela s pametno jezikovno politiko, usmerjeno na otroke. A kot poudarja Hren, je to samo začetek, potrebni so pametni zakoni ter spremljanje otroka iz vrtca in jasli naprej na izobraževalni poti, saj je deset let učenja jezika minimum za jezikovno kompetenco. Noa Sabotnik je na razpravi zastopal mlade koroške Slovenke in Slovence. Spomnil je na živahno kulturno dejavnost koroškoslovenske mladine ter študentov in dejal, da mladi vedo, kdo so in od kod prihajajo, da radi pojejo slovenske ljudske pesmi, zaradi tega naj koroškoslovenska identiteta ne bi bila ogrožena. Ekskurz o prispevku znanosti na celovški univerzi k reševanju težav koroških Slovencev je imel profesor Peter Gstettner. Politologinja Kathrin Stainer-Hämmerle pa je opozorila na to, da marsikdo v Avstriji sploh ne ve, da tukaj na Koroškem živijo tudi slovensko govoreči, in da tudi njeni študenti iz Koroške premalo poznajo zgodovino koroških Slovencev.
Kakega čarobnega recepta za upor izginjanju sicer ni, razprava pa je vseeno ponudila nekaj nastavkov za upiranje izginjanju, recimo progresivno jezikovno politiko dežele in države (Karl Hren), javnopravno zastopstvo (Noa Sabotnik in Andrina Mračnikar), vnovično uvedbo obvezne prijave k dvojezičnemu pouku (Peter Gstettner), pa tudi večji poudarek na politični in zgodovinski vzgoji z novimi učbeniki (Kathrin Stainer-Hämmerle).
