O vindišarstvu na Koroškem je v petek, 3. 2. 2023 popoldne v Domu prosvete v Tinjah potekala sila zanimiva in poučna razprava, ki pa zagonetni tematiki ni prišla do dna. Skupaj s številnim občinstvom so se v tematiko poglabljali upokojeni univ. prof. Vladimir Wakounig, slavist in zgodovinar Teodor Domej, kulturni delavec Zdravko Haderlap in raziskovalka Saskia Enz.
Uvodoma je v Boznu živeči Galičan Günther Rautz, ki je vodil razpravo, odprl vprašanje, zakaj »vindišarščina« nikoli ni bila kodificirana kot jezik in zakaj tudi ni v evropski karti ogroženih jezikov in se t. i. »vindišarji« niso organizirali kot lastna narodna skupnost?
Političen pojem
Vladimir Wakounig je s statističnimi podatki o ljudskih štetjih pokazal, da je pojem »windisch«, »vindišar« v prvi vrsti političen pojem, ki služi cepitvi in delitvi ter slabitvi Slovencev. Besede »vindiš« v slovenščini ni, ker ne pomeni nič drugega kot »slovensko«, »slovenščina«, »Windischer« pa Slovenec. Kategorija »windisch« se pri ljudskih štetjih prvič pojavi leta 1939 (pod nacisti) in pozneje v avstrijskih štetjih. Podatki štetja iz leta 1961, kmalu po letu 1957, ko so odpravili obvezno dvojezično šolstvo, kažejo, da je pojem »windisch« opravil svojo razdiralno nalogo. Kajti posledica dvojezičnega šolstva, ki bi enakopravno in enakovredno upoštevalo oba jezika, slovenščino in nemščino, bi bila popolnoma drugačna jezikovna podoba Koroške. Prav to pa so vplivni nemškonacionalni krogi in politika preprečili. Znanost pa je potrdila, da »windisch« ni lasten jezik, ampak sinonim, sopomenka za slovenska narečja. Skratka pojem, ki ga je politika pridno zlorabljala v škodo Slovencev, za kar ima posebne zasluge koroški zgodovinar in nacist Martin Wutte, ki je v teorijo prelil, kar je na Koroškem bilo vsakdan že od leta 1848.
Teodor Domej je nakazal razvoj pomenske spremembe pojma »Windisch«, tudi Wendisch, ki je vse do 19. stoletja v nemščini pomenil Slovence oz. Slovane. Ožbalt Gutsman, jezuit iz Zgornje Buhle pri Grabštanju, je v 18. stoletju napisal priročnik o slovenski slovnici, po nemško »windische Sprachlehre« in slovensko-nemški slovar, po nemško »Deutsch-windisches Wörterbuch«. Slovenci so v svojem jeziku sebe vedno imenovali Slovence, jezik pa slovenščino. V 19. stoletju, ključna je »vigred narodov« leta 1848, se tudi v nemščini začne uveljavljati pojem »Slowenisch« namesto »Windisch«, ki potem dobi slabševalen in političen pomen v škodo Slovencev.
Načrtno oviranje
Vzporedno s tem razvojem pa so koroške nemškonacionalne elite načrtno zavirale in ovirale družbeno, kulturno, jezikovno in pravno, s tem pa tudi gospodarsko emancipacijo Slovencev in slovenščine in tako preprečile, da bi postala jezik splošne izobrazbe. Slovenščina je bila kvečjemu pomožni jezik za priučenje in obvladanje nemščine. Do konca monarhije je slovenščina formalno sicer bila enakovreden uradni jezik, od leta 1919 pa je to samo nemščina in tudi sodobna Koroška ni pripravljena, da bi slovenščino brezpogojno priznala kot drugi, oz. samoumeven uradni jezik. In to kljub določilom člena 7 Avstrijske državne pogodbe. Na Koroškem slovenščina nima in nikdar ni imela enake politične, pravne, kulturne, medijske in družbene podpore, kot jo je imela in jo ima nemščina. To so bili in so še najboljši pogoji za asimilacijo in za menjavo jezika, ki ju je na primeru portreta treh generacij prikazala Saskia Enz. V filmu »Immer noch Koroška« Katharina Brunner prikazuje, da je odločitev za slovenščino in proti asimilaciji vselej zavestna. Zdravko Haderlap pa je ugotovil, da so na Koroškem vselej gojili vzdušje nezaupanja do slovenščine, ne pa vzajemnosti.
Vzporedno z upadanjem števila »vindišarjev« je padalo pri ljudskih štetjih tudi število Slovencev. »Vindišarji« so vselej bili proti enakopravnosti slovenščine, proti dvojzičnim napisom, za prevlado nemščine. S tem pa so aktivno bili proti obstoju in ohranitvi svojega jezika. V zadnjih desetletjih se je jezikovna podoba južne Koroške močno spremenila v škodo slovenščine. Število govorcev pada in splošno jezikovno stanje slovenščine je doseglo tako zaskrbljujočo točko, da je govora že o načrtni jezikovni smrti. V tej situaciji bi bila potrebna obširna in celovita podpora države za ohranitev in krepitev jezika. A prav nasprotno se dogaja, kar potrjujejo pedagoški ukrepi dežele in kot so vedele povedati učiteljice, ki jim občine načrtno mečejo polena pod noge.
