Tom Priestly je upokojeni profesor slovanskega jezikoslovja in ruščine na Univerzi v Edmontonu v Kanadi. Od 1973 se je posvečal raziskovanju slovenskih narečij, zlasti njihovega sociolingvističnega ter političnega položaja.  Njegova raziskovalna pot ga je vodila v Sele, kraj, ki ga danes opisuje kot svoj drugi dom. Prevajal pa je tudi v angleščino številne pesmi slovenskih avtorjev in avtoric. Predsednik Republike Slovenije ga je odlikoval s častnim znakom svobode za prispevek k prepoznavanju slovenske kulture v svetu.

Življenjska pot 

Nenavadna življenjska pot Toma Priestlyja se je začela v Vzhodni Afriki, in sicer v mestu Kampala v deželi Uganda. Za njegov jezikovni razvoj je bila to velika sreča, saj so doma govorili v treh jezikih. Starša sta govorila angleško, služabniki oz. služabnice so govorili swahili, varuške za otroke, ki so bile ženske iz okolice, so govorile v jeziku luganda. 

V zgodnjem otroštvu je umrl njegov oče. Mati ni mogla sama skrbeti zanj s sestro, tako so potovali »nazaj« v Anglijo. V tem času se je začel učiti še francoščino, pet let kasneje v internatu je izbral še nemščino. Zopet pet let kasneje, pri vojakih, pa se je naučil ruščino. »Moji možgani so torej bili programirani za jezikovno sposobnost,« je v pogovoru dejal Tom Priestly in dodal, »če ti usoda daruje tako priložnost, je razumno, da jo tudi izkoristiš.« Ni bilo torej nič čudnega, da ga je študijska pot vodila v jezikovno smer. 

Svoje jezikovne sposobnosti je izuril nato na britanski univerzi v Cambridgeu, kjer je študiral ruščino in nemščino ter jezikoslovje. Potem pa je doktoriral na univerzi Simon Frazer v Britanski Kolumbiji v Kanadi. Službo pa je na koncu dobil v Edmontonu v Kanadi, kjer živi še danes.

Z leve: Marjan Olip, Monika Olip, Milena Olip, Marija Olip in Tom Priestly

Začetki učenja slovenščine

V stik s slovenščino je Tom Priestly prišel na poletnem seminarju slovenskega jezika in kulture v Ljubljani. »Izbral sem slovenščino, ker so na univerzi, kjer sem imel službo, vsi imeli poleg ruščine še en slovanski jezik, jaz pa ne. Hotel sem izbrati kakšen drugi slovanski jezik kot ostali. Ker sem bil že nekajkrat v srednji Evropi, sem se potem odločil za slovenščino,« je v pogovoru razložil Tom Priestly svojo odločitev za učenje slovenščine. Pravih napredkov pa ni naredil na seminarju samem, temveč v tednu, kjer si je sam moral pomagati, da se je znašel v Ljubljani. 

Kot raziskovalec nikoli ni želel biti strokovnjak za jezik tako, da bi imel pred sabo samo knjige. Hotel je biti v stiku z ljudmi. Zato je bilo treba najti teren, kjer je lahko opravil raziskavo. »Prišel sem v Sele, ker je to bil edini kraj, za katerega je bil objavljen opis, in sicer knjiga pokojnega profesorja Isačenka z naslovom »Narečje vasi Sele na Rožu«, je povedal Tom Priestly in dodal, da je sprva mislil, da bi bilo dobro izkoristiti knjigo za učenje selskega narečja, kar pa je bilo le deloma mogoče.  

Prvi stiki s Selami

Leta 1973 se je se odločil, da je po polet­nem seminarju v Ljubljani zaradi omenjene knjige potoval v Sele. Potoval je z vlakom v Celovec, potem z avtobusom v Borovlje, od tam pa ponovno z avtobusom v Sele, kjer še ni poznal nobenega. »Potrkal sem na vrata v farovžu. Župnik je iskal zame sobo, kjer bi lahko prenočeval, na koncu pa sem spal v njegovemu kabinetu,« je Tom Priestly pripovedoval o tem, kako je potekal njegov prvi večer v Selah, v kraju, ki ga danes opisuje kot svoj drugi dom. V naslednjih letih oz. desetletjih je Tom Priestly večkrat raziskoval v Selah – tako tamkajšnje narečje kot tudi šege in navade Selanov in Selank ter jezikovno rabo v Selah in nasploh na Koroškem. 

Prvič se je po prvem obisku vrnil v Sele pet let kasneje, leta 1978. Za Toma Priestlya je Vrtnikova Marija našla stanovanje pri dveh zelo dobrih ljudeh, Mariji in Maksu Travnikovima. Slednji je postal njegov »učitelj« selskega narečja. »Imel sem slovar s slikami, on pa mi je rekel, kaj je kaj. Tako sem se najprej začel učiti samostalnike, nato glagole in tako naprej. »Vsako jutro po petkrat na teden sem se učil na ta način,« je razlagal, kako so potekali začetki učenja »selščine«. V treh mesecih se je naučil selskega narečja že tako dobro, da je z domačini lahko že opravljal intervjuje za svoje raziskave. Na podlagi selskega narečja je potem izuril tudi znanje knjižnega jezika in razložil, da je to nekaj običajnega, saj večina ljudi na svetu govori najprej v narečju in šele potem se učijo knjižnega jezika v šoli. V pogovoru je Tom Priestly pri tem omenil tudi članek Janka Messnerja, ki piše, da so narečja podlaga za knjižni jezik in vsak drugi jezik.

Na prireditvi leta 2000 mu je predsednica KPD Planina Sele Pavli Čertov v zahvalo in spomin izročila sliko s staro in z novo farno cerkvijo.

Sodelovanje pri filmih Milene Olip

V zadnjih desetletjih je Tom Priestly še večkrat obiskal Sele. Med drugim je v tem času večkrat bival tudi pri Marjanu in Majdi Olip ter z njunimi tremi hčerami Marijo, Mileno in Moniko. V teku let je za filme Milene Olip vedno spet prevedel slovenska besedila njenih filmov v angleščino. Pred več kot dvema letoma pa ga je Milena prosila, naj z njo sodeluje pri pripravi novega kratkega filma, ki je medtem prejel že nekaj nagrad. Del kratkega filma »Talking to a Survivor« je med drugim tudi incident v Kanadi leta 2020, ko je mlad mož z orožjem ubil 22 ljudi. V končni verziji filma sodeluje Tom Priestly kot komentator in pripovedovalec, in to ne samo v angleščini, temveč tudi v selščini. »Prvič v življenju sem naredil nekaj takega. To pa dokazuje, da celo 85-letni starec lahko poskusi kaj novega!« je v pogovoru dodal Tom Priestly. 

Prevajanje slovenske literature v angleščino 

V teku let pa Tom Priestly ni raziskoval le selskega narečja ter tamkajšnjih šeg in navad, temveč je začel prevajati tudi slovenske pesmi v angleščino. Do tega je prišel leta 1986, ko je slučajno prišel v stik z Vinkom Ošlakom. Slednji ga je prosil, naj napiše za Celovški zvon oceno knjige »Kaj je povedala noč« izpod peresa Herberta Kuhnerja. Napisano Tomu Priestlyju ni bilo všeč in ocena je imela naslov »Kako naj bi ne prevajali poezije«. S tem pa njegova vest ni utegnila mirovati, saj si je mislil, kako sem si drznil kritizirati prevode, če sam ni imel izkušenj z njimi. Tako si je kupil knjigo »Pesmi iz listja« Jožice Čertov in jih prevedel v angleščino. Dva prevoda sta bila objavljena v ameriških revijah, tako je z veseljem nadaljeval s prevajanjem koroških pesnic in pesnikov, kot so to Milka Hartman, Maja Haderlap, Gustav Januš ali Janko Messner. Potem pa sta skupaj z ameriškim kolegom Henryjem R. Cooperjem prevedla tudi številne pesmi Franceta Prešerna, med njimi tudi Sonetni venec. Prav tako je prevedel v angleščino tudi pesmi za otroke iz knjige Kajetana Koviča »Maček Muri in Muca Maca«. Ti prevodi pa so nastali pod jablano pri Užniku v Selah. V selskem narečju pa doslej obstaja le en sam prevod, namreč prevod Prešernove pesmi »Sem dolgo upal in se bal«.

Selani in Selanke so Tomu Priestlyju leta 2013, ob 40. obletnici njegovega prvega prihoda v Sele podarili lipo.

Velika teža nad našimi glavami 

Veliko težo v življenju Toma Priestlya, poleg raziskovanja jezikov ter šeg in navad, imajo tudi nepravilna dejanja belopoltih v zadnjih stoletjih. Tako je v poletnih mesecih napisal obsežen komentar, v katerem je obrazložil problematiko kolonizacije in za kakšne grozote se je letos ob obisku Kanade opravičil papež Frančišek.  

Celoten komentar najdete tukaj: Povezava