Sedemčlanska projektna skupina IniciativAngola je 6. julija za dva tedna odpotovala v Angolo in si ogledala centre in projekte Don Boskovih sester v Angoli. Med njimi je bila Marija Hedenik, ki nam je povedala več o tem, kar je doživela v državi v jugozahodni Afriki.
Marija Hedenik pravi, da je ravno razmišljala o tem, da bi šla na kuro. Kot članica InciativAngola je ob 25-letnici prostovoljstva dobila vabilo, da se udeleži projektne skupine in si je takoj rekla: »To bo moja kura.« Pred dvema letoma je bila v Guatemali in je že tedanje potovanje doživela kot »poseben dopust«. Nekaj dni po vrnitvi smo vidno spočito Marijo Hedenik srečali na sedežu podjetja Hedenik na Bistrici v Rožu. Dvotedensko potovanje skozi Angolo z obsežnim sporedom pa je bilo bolj naporno za oči kot telesno, je povedala. Razne utrinke kot prodajalce na cesti, ženske, ki so na poti v službo, slabe ceste, povsod veliko otrok in odraslih – vse to je morala šele predelati. Z društvom je Hedenikova povezana, odkar je hčerka Jana kot prostovoljka delala v Angoli. Pri društvu IniciativAngola jo posebno navdušuje, da je v društvu aktivna mladina, ki dela za mladino v Angoli. Zato vse prireditve društva tudi kot podjetnica rada podpira.
Sedemčlanska projektna skupina
Projektna skupina, v kateri so poleg Marije Hedenik bili še Tatjana Merva, Niko in Fabijan Wakounig, Gerhard Piroutz, Mateja Rihter in Hanzej Rosenzopf, si je ogledala centre in projekte Don Boskovih sester v Angoli, ki jih podpira društvo IniciativAngola, vse to v znamenju 25. obletnice prostovoljstva v Angoli. Skupina je tam obiskala tudi druge salezijanske skupnosti. Vsakodneva refleksija je pomagala udeležencem pri predelovanju doživetega, pravi Hedenik. Obup in žalost zaradi doživetega je tako deloma že obdelala na licu mesta.
Kam grejo podpore …
Ogledali smo si, kam denar gre, pravi, in dodaja da je neverjetno, kaj vse so sestre v Angoli ustvarile, kako dobro so koordinirane in kako jim ljudje v Angoli zaupajo. Hedenik pravi, da so jih povsod sprejeli z velikim veseljem in petjem, bodisi v Luandi, kjer imajo sestre šolo in vrtec, v Calulu, Quitili, Bengueli, Lueni, Cabindi in drugih krajih, kjer so sestre aktivne. Posebno dobro so ji ostali v spominu krst v Calulu in triurne maše s petjem v prazničnem vzdušju. Te maše v portugalščini s petjem bo pogrešala, pravi pa tudi, da ljudje v Angoli vero bolj živijo, kot to marsikdaj doživlja v Avstriji. Kljub težkemu položaju so ljudje dobre volje, v zahodnem svetu pa smo že slabe volje, ko kdaj dežuje.
Izobrazba je lahko pot iz revščine
Hedenikova je doživela, da sestre pomagajo najrevnejšim. Po potovanju v Angoli je še bolj prepričana v to, da je izobrazba najvažnejše sredstvo za premagovanje revščine. Dober primer je podeželska šola v Quitili, ki je eden izmed osrednjih projektov, ki jih podpira društvo IniciativAngola. Hedenik pravi, da je šola daleč naokrog edina šola v tamkajšni regiji. Država tam in še marsikje v Angoli prebivalcem ne nudi izobraževanja in javne infrastrukture oz. storitev splošnega namena. Država na podeželju nič ne naredi, pravi Hedenik, in Quitila je dober primer, kako lahko za zahodne razmere z malo denarja v Angoli ustvariš veliko. Gre za bivša kmetijska poslopja, ki so pred državljansko vojno bila v lasti Nemcev. Sestre so jih prevzele in v njih uredile šolo.
Bogate surovine, revno prebivalstvo
O Angoli se velikokrat bere, da je zelo bogata država s surovinami, pa vendar šteje med zelo revne države na svetu. Indeks človekovega razvoja jo uvršča na 148. mesto med 191 državami, torej v zadnjo četrtino indeksa. Indeks je primerjalno merilo za države, izračunano iz pričakovane življenjske dobe, stopnje izobrazbe in življenjskega standarda prebivalstva. Hedenik pravi, da srednjega družbenega sloja v Angoli ni. V glavnem mestu v Luandi je nekaj nebotičnikov, v ostalih krajih so hiše večinoma zgrajene iz posameznih delov pločevine. Ljudje se gibljejo večinoma peš, avtomobili pa so običajno že prekoračili svojo življenjsko dobo. Kot mamo in babico jo je posebno prizadelo, ko je videla toliko žensk, ki ves dan trdo delajo za preživetje družine; te štejejo velikokrat po šest ali več članov. Pri sestrah dobijo otroci, ki obiskujejo šolo, tudi zajtrk in še en obrok. To je tipično žena, žena ve, da je treba otroka najprej nahraniti, pravi Hedenik, ki je prepričana, da je vsak evro pri Don Boskovih sestrah s sestro Zvonko Mikec na čelu v dobrih rokah.
Bistveno je, da bomo v zahodnem svetu še bolj radodarni, pravi Hedenik in zaključuje: Kdor deli, temu se dvakrat povrne.
Več slik najdete tukaj: Povezava
