Uvodni nagovor predsednika SPD Radiše navzočim se je glasil: »Vabim zdaj tiste, ki ste se pustili zapisati na seznam tekmovalcev, da začnemo. Začeli bomo z moškimi, in to z moškimi, starimi do 50 let. Vabim torej zdaj tiste, ki boste kosili. Kosíli, ja – kosilo sledi malo kasneje.«

Tekma koscev, ki jo prireja Slovensko prosvetno društvo Radiše s predsednikom Aleksandrom Tolmaierjem, poteka že več kot 40 let. Pred mnogo leti je bil predsednik društva Tomaž Ogris, ki je z Nužijem Wieserjem začel prirejati tovrstna tekmovanja. »Prvotna zamisel je bila, da skušamo vključiti tudi druga društva, da priredimo nekak-šna družabna srečanja. Zadnja leta je to lepo uspevalo,« je povedal Ogris. O Wieserju, ki je nadziral tekmovanje, je povedal, da ima uporabno znanje o košnji in sušenju trave. 

Wieser je razkril, da je glavni namen tekmovanja v košnji trave s kosami ohranjanje običaja, ob tem pa še druženje, ne samo tekmovanje: »Društvo stoji za tem, da se stari običaji na ta način ohranjajo, da se ne pozabijo in tudi košnja na roke je nekaj podobnega, česar v par letih ne bo nihče več uporabljal, vsaj pri nas tukaj zelo malo. Samo po sili razmer se še dela na roke.«

In kako poteka tekmovanje? 

Kar se tiče glavnega delovnega orodja – kose, je tako, da jo kakšen kmet še ima in prinese svojo, nekaj pa jih ima tudi društvo in si jih tekmovalci lahko sposodijo. Aleksander Tolmaier, predsednik SPD Radiše, pojasnjuje, da je začetni del tekme koscev tekmovanje posameznikov, razdeljen glede na spol in starost udeleženih. Moški morajo v najkrajšem času pokositi 30 kvadratnih metrov, ženske pa 20. Drugi del tekme je ekipno tekmovanje. V vsaki ekipi so štirje člani, trije moški in ena ženska. Njihova naloga je, da pokosijo označeno polje travnika in postavijo pokošeno travo na ojstrve (nem. hiefler): »Prvi član kosi travo, drugi član jo pograbi, tretji jo ‘nabaše’ v samokolnico in jo čim hitreje pripelje na kraj, četrti pa jo postavi na lesene droge, pri nas v narečju so to ojstrve.« Ekipa, ki najhitreje opravi naštete naloge, prejme nagrado. Med udeleženimi v individualnem tekmovanju nagrado podelijo moškim in ženskam, starim do 50 in več kot 50 let. »Zadnja leta so nagrade v košare položene dobrote domačih kmetov, kakšen med, hlebček kruha, kakšna salama,« je o zaključnem delu prireditve povedal Tolmaier.

»Nazadnje sem kosil tukaj pred dvema letoma, ko smo imeli tekmo. Je pa res, da me je stari oče kot fantka naučil, kako se pravilno kosi. Če je kosa dobro pripravljena, kar upam, da je, je načeloma ni treba pobrusiti. Pri meni je to lahko že kar problem, ker to je treba znati. Raje dam to kakšnemu strokovnjaku,« je pošten Tolmaier.

Tomaž Ogris se spominja

Tomaž Ogris je zrasel na kmetih, kjer so travo kosili, sušili in obračali, podobno kot so to počeli danes. »Za mlade je treba danes oživiti nekaj spominov, da vidijo, kako se je tole dogajalo. Ker si težko predstavljajo, kaj pomeni kositi s koso, ker je to hujši izziv za telo.« Danes so to obliko fizične aktivnosti nadomestili popularni fitnes programi. Dolgoletni zmagovalec v košnji trave s kosami je Milan Hribernig, »zelo krepak in športni človek,« kot ga opiše Ogris, »saj trenira karate skupino mladostnikov, bil je celo avstrijski mojster v karateju.« Ogris je pohvalil Aleksandra Tolmaierja in njegovo košnjo. Meni, da ni samo dobro kosil, temveč je tudi lepo pokosil – to je tudi pomemben kriterij. »In potem sem ga povprašal, če ga je ded učil. In ga je res, ded je bil Nuži Lampichler, in ga je res učil in nekaj mu je ostalo.« Lansko leto dogodka zaradi okoliščin v zvezi s koronavirusom ni bilo, zato je bila zdaj tekma toliko bolj težko pričakovana. Uvedli so skupinsko tekmovanje, s čimer so dosegli večje zanimanje za dogodek, saj je kljub slabemu vremenu prišlo najmanj 80 ljudi. »Prej so samo kosili,« pravi Ogris, »pomembna je bila hitrost in kvaliteta košnje pri posamezniku. Zdaj so pa tudi dajali travo na ojstrve (nem. hiefler – leseni drogovi za sušenje trave) in tako so včasih deloma tudi sušili. Zlasti če je bilo vreme slabo in je bil vsak drugi dan naliv – voda je odtekla in trava se je sušila tudi en teden ali dlje. Danes tega ne vidimo več. V Sloveniji so kozolci, tu na Radišah tega ni, so pa sušili travo na nekakšnih žicah.« 

»Udeležba je zmerna, saj se morajo ljudje navaditi druženja. Poleg tega ‘vreme bolj visi kot stoji’,« je duhovito pripomnil Ogris in dodal, da ljudje vseeno radi pridejo, »ker se potem tudi družijo, včasih do poznih večernih ur, kar je tudi nekaj, kar ljudje potrebujejo.«