Prepoved telefonov v šoli: »Ja ali ne? Pametni telefoni v šoli«

Podpiram prepoved od novega ministra, čeprav je na Slovenski gimnaziji, kjer obiskujeta pouk moji hčerki, praksa, da učenci zjutraj ob prihodu oddajo telefone in jih po pouku ponovno prejmejo. Menim, da otroci ne potrebujejo stalne dosegljivosti za starše, saj tega nismo imeli niti mi. To je bolj težava staršev kot otrok. Moji dve hčerki sta zadnji dan ljudske šole dobili mobilni telefon. Čez počitnice sta se ga lahko navadili, zato ju ob vstopu na gimnazijo ni več tako omejeval. V svoji okolici sta bili med zadnjimi, ki sta dobili telefon. Med 7.00 in 20.30 ga lahko uporabljata največ uro in pol na dan, ob koncu tedna ali ob slabem vremenu pa malo dlje.

Telefoni so lahko koristni pri pouku, saj omogočajo dostop do učnih vsebin, kar je lahko tudi pripomoček pri pouku. Vendar pa je treba uporabo telefonov med poukom in pavzami omejiti, če uporaba ni v povezavi z učno dejavnostjo, kar seveda vpliva na sledenje pouka. Med pavzo ima telefon negativen vpliv na njihove socialne interakcije, če dijakinje in dijaki preživijo preveč časa na telefonih.

Odločanje od zgoraj navzdol se mi zdi nesmiselno. To naj bi bil samo okvir in šole naj samostojno odločajo, ali je omejitev zanje smiselna ali ne. Pri nas na dvojezični TAK dijaki pametne telefone ob začetku ure oddajo v predalčke. Če je treba kaj rešerširati, pa jih lahko vzamejo. Oba moja otroka sta dobila pametna telefona pri osmih letih. To je potrebno zaradi komunikacije, da jima kaj sporočim, ko nisem v bližini. Tehnično imata omejen čas in aplikacije, ki jih lahko uporabljajo. Dnevno smeta telefon uporabljati eno uro in to samo čez dan.

Podpiram novo uredbo, saj je znano, da je prekomerna uporaba slaba za razvoj otrok in jim manjka koncentracija. Naš Miran je dobil pametni telefon pri enajstih letih, preden je šel v Slovensko gimnazijo. Tehnično preprečimo, da bi ga uporabljal več kot tričetrt ure na dan, včasih dobi še petnajst minut zraven, sicer bi ga po mojem uporabljal veliko več. Hčerka Neva je stara deset let in ga bo dobila šele, preden bo šla v Slovensko gimnazijo oz. za naslednji rojstni dan.

Absolutno podpiram prepoved telefonov med poukom. Če obiskujem šole, opazujem, da so šolarji večinoma pri telefonih in ne pri ljudeh. Mislim, da je prepoved izredno smiselna. A tudi pri pouku se mora nekaj spremeniti, da bo bolj zanimiv za otroke. V šolah je prikrajšan socialni vidik, močneje bi morali poudariti socialno učenje, da bi otroci imeli večji čut za sočloveka.

Na Slovenski gimnaziji v Celovcu so takšno ureditev uvedli že pred nekaj meseci in zdi se mi, da so rezultati več kot spodbudni. Ne le da zaradi odsotnosti mobilnih telefonov pouk poteka v bolj zbranem in osredotočenem vzdušju – čas brez ekranov močno zaznamuje tudi dinamiko med dijaki, ki se med odmori dejansko družijo in krepijo razredno skupnost. Menim, da ne gre zgolj za prepoved, temveč za zavestno odločitev, da šolski prostor ostane kraj zbranosti, sodelovanja in pristnih človeških odnosov.

Podpiram prepoved, mislim pa, da je treba razlikovati med ljudsko šolo in srednjo šolo oz. gimnazijo. Menim, da je po ljudski šoli treba otroke naučiti, kako se telefon pravilno uporablja. V pouk bi bilo treba uvesti zdravo uporabo. Šola je življenje in življenja brez telefona si »na žalost« ne moremo več predstavljati. Treba je mladim pokazati, kako jim telefon pomaga pri učenju, tega se doma ne naučijo. Moji hčerki sta stari deset let in bosta prvi telefon dobili jeseni, ko prideta v gimnazijo. Ne samo kot oče, tudi kot učitelj skušam biti zgled in se zato potrudim, da imam v rokah čim manj časa telefon. Mislim, da mi pri tem pomaga, da nimam Instagrama. Sem pa že začutil družbeni pritisk, da naj si naložim aplikacijo.