Po materinskem dnevu: Kaj si želijo mame?

Ženska, ki je hkrati žena in mama, pogosto opravlja več vlog hkrati – skrbi za dom, otroke, partnerja, hodi v službo, ureja vsakdan gospodinjstvo, ob tem pa išče tudi prostor zase. Od politike in družbe želim več kot le simbolična priznanja –gre za konkretne spremembe, ki bi olajšale vsakdanje življenje in prinesle več spoštovanja, enakosti in podpore, npr. enako plačilo za enako delo, dostopno in kakovostno varstvo otrok, fleksibilni delovni pogoji … Ne glede na to, ali je mama zaposlena, brezposelna, samohranilka ali gospodinja doma – naj družba ne deli mame na »dobre« in »slabe«. Ne le darilo en dan v letu, ampak razumevanje in čas za pogovor v družini – to je važno, vsak dan.

Za materinski dan so rože lepa gesta, a še bolj si želim razumevanja in podpore – v družini več skupnega prevzemanja odgovornosti, v družbi več spoštovanja materinske vloge, v politiki pa več ukrepov, ki olajšajo usklajevanje družine in dela. Pomembno je tudi, da poleg športnih aktivnosti otrok ostane dovolj skupnega časa za družino, saj so ti trenutki neprecenljivi. Dobro pa je, da se trud mam prepozna ne le en dan v letu.

 Sem mamica dveh fantkov, ki sta stara eno leto in pol ter tri leta, tako da smo kot družina trenutno v fazi, ko se trudimo usklajevati družinsko življenje in službo. Zaposlena sem kot projektna vodja na Mohorjevi. Želim si, da bi se ustvarilo tako okolje v družbi, ki spodbuja družine in materinstvo. Zdi se mi pomembno, da imajo mamice možnost ostati doma s svojimi otroki in so v tej odločitvi časovno in finančno podprte, tako da se lahko posvetimo najmlajšim, dokler nas res potrebujejo. Prav tako pomembno je, da se, ko se mamice vrnejo v službo, zagotovijo prosta mesta za otroke v vrtcu in se lahko družinsko življenje in službo usklajuje naprej.

Materinski dan – dan, ko nam materam drobne geste pokažejo, koliko ljubezni je v njih. Ročno izdelana darila, nabrani šopki rož in prisrčne pesmice naših otrok nam dajo občutek, kako dragocena je družina. Naši otroci so pravo bogastvo, vsak dan znova obogatijo naše življenje s svojimi idejami, smehom in neustavljivo radovednostjo.

Družina je resnično dragocena, a prinaša tudi svoje izzive. Vsakodnevne obveznosti – delo, študij, gospodinjstvo, pomoč pri učenju, hobiji otrok ter občutek, da moramo biti vedno na voljo – nas lahko izčrpavajo. Poleg tega družba vse bolj pričakuje, da otroci že od malih nog sodelujejo v športu, igrajo instrumente, so člani društev in povsod dosegajo odlične rezultate. Ta pritisk, da morajo biti otroci uspešni na vseh področjih, pogosto pade na ramena staršev, predvsem mater, ki se trudijo omogočiti otrokom najboljše možnosti. Hkrati se v družbi pogosto poudarja, da naj se matere čimprej vrnejo v službo, kar je sicer razumljivo, saj je pot nazaj v poklicno življenje pogosto zahtevna. A pri tem pozabljamo, da je za otroke najpomembnejše, da jih v teh ključnih letih spremljajo starši in da imajo priložnost preživeti kakovosten skupen čas. Na žalost pa v tem hitrem tempu pogosto pozabimo na najpomembnejše: trenutke, ko smo lahko samo družina – brez stresa, brez seznama opravil, brez pričakovanj.

Moja želja za politiko, družbo in družine je, da se materam zagotovi več podpore ter da se vsakodnevne obveznosti bolj pravično porazdelijo. Družinski čas bi moral biti prednostna naloga, saj so skupni trenutki tisti, ki nas povezujejo in nam dajejo moč.

Več časa, preživetega skupaj, bi omogočilo, da resnično uživamo v vrednosti družine – in takšnih dragocenih trenutkov bi si morali vsi privoščiti več.

.

Želim si,da bi bolj učinkovito uporabljali finančna sredstva, ki bi koristila našim družinam, pridnim delavcem, ljudem na podeželju tako, da ne bi bili vedno odvisni od drugih. Zaradi visoke inflacije dohodki pogosto ne zadoščajo za kritje vseh stroškov za izobraževanje ter razvoj otrok. Kar si najbolj želim, je, da bi naši otroci lahko varno doraščali in da bi vsi ostali zdravi, srečni in drug drugemu nasmejani. Od naše politike bi želela, da bi se vse slovenske organizacije končno združile  in s skupno močjo zastopale koroške Slovence in zavzemale za obstoj slovenščine kot pogovornega jezika v naši družbi, družinah in okolju. Opazujem, da vedno manj ljudi aktivno doma še govori slovensko. Če niti vsi naši zastopniki in funkcionarji naših organizacij ali ustanov ne posredujejo svojim otrokom ali vnukom domačega jezika, kako naj ta jezik še naprej živi?