Pepej Dobnik iz Doba ne pozna mirovanja

V hiši ga nič ne zadržuje. »Rad avžam,« pravi Pepej Dobnik, po domače Rebernikov Pepej iz Doba pri Pliberku. Poleti se že ob petih zjutraj odpravi na svojo vsakodnevno rundo od Doba do Svete Lucije pri Dobu, spremlja pa ga pes Momo. Pozimi se na pot odpravita nekoliko kasneje. »Je druga ura,« razlaga Pepej. Po jutranjem sprehodu Pepej nadaljujeje z dnevno rutino in odpre vrata kuram, da lahko gredo na prosto.

Najraje ima grablje in metlo ter skrbi za red okoli hiše, pravi njegov brat Richard Dobnig. Dodaja še, da ga je mama Liza večkrat prosila, naj Pepeja nikoli ne dajo v dom.

Pepej je obiskoval le eno leto ljudske šole v Božjem grobu, nato pa ga je zadela možganska kap. »Potem sem nehal hoditi v šolo,« pripoveduje Pepej Dobnik. Domači in sosedje so se sčasoma navadili njegovega jecljanja, ki se je pojavilo po kapi. Tujec bi mu verjetno težko sledil.

Danes je star 85 let in je večino življenja preživel v Dobu pri mami, ki je bila mati osmih otrok in je po nesreči moža v šestdesetih letih prejšnjega stoletja skoraj petdeset let živela kot vdova. Umrla je leta 2011 v 96. letu starosti. Kmalu zatem se je Pepej preselil k bratu Richardu in njegovi ženi Anni, ki živita le nekaj sto metrov stran od Rebernikove domačije.

Psa ima Pepej predvsem zato, da vsak dan prehodi svoje kilometre, saj je imel dolga leta težave z »odprtimi nogami«. Da se to ne bi ponovilo, mu noge vsak dan oskrbuje nečakinja Doris. Sicer Pepej ne potrebuje nobenih zdravil ali tablet. »Pepej mi je rekel, da bo dočakal sto let,« pripoveduje Anni. Včasih je poznal rojstne dneve vseh sosedov, danes pa že nekoliko pozablja, dodaja Anni. Še vedno pa pozna veliko starih slovenskih narečnih besed.

Najraje Pepej gleda katoliško televizijo K-TV in si vsak dan ogleda tri ali štiri maše. Rad pa jih tudi obiskuje v Žvabeku in okolici. Na enodnevne izlete ga večkrat na leto pelje nečak Werner, vendar Pepej nikjer noče prespati. Ko se Richard in Anni kam odpravita, zanj poskrbijo nečaki.

Med njegovimi nalogami je tudi raznašanje oznanil pliberške in žvabeške fare, saj je Dob razdeljen med obe fari: zgornji Dob spada v faro Pliberk, spodnji pa v Žvabek. »Zdaj bom nehal raznašati oznanila, pa bom več ležal,« pravi Pepej. Poleg psa Moma ima še tri kure, ki pa trenutno ne nesejo jajc.

Sosedje ga zelo cenijo, saj je Rebernikov Pepej vedno rad pomagal na kmetijah in pri sosedih – pri pospravljanju, košnji, pobiranju krompirja ali pometanju dvorišč. Tudi vaški gasilci in odbojkarji so ga pogosto vključili, ko so potrebovali pomoč pri veselicah. Danes, ko je starejši, pomaga, kolikor mu le še dopuščajo moči.

Vsa okolica ga pozna in se še ni zgodilo, da bi mu kdo nagajal zaradi jecljanja. Z nekaterimi sosedi se posebno rad pogovarja – s tistimi, ki ga potrpežljivo poslušajo, mu povedo kakšno novico ali prisluhnejo njegovim zgodbam.