
Demonstracija je opozorila na dan plebiscita leta 1920 ter na še vedno neizpolnjene obljube, zapisane pred 70 leti v členu 7 Avstrijske državne pogodbe glede manjšinskih pravic. Pravice, ki naj bi jih ta člen zagotavljal avstrijskim državljanom slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem, vključujejo: enake pravice pod enakimi pogoji kot za vse druge avstrijske državljane, pravico do osnovnošolskega pouka v slovenskem ali hrvaškem jeziku ter do sorazmernega števila lastnih srednjih šol, pravico do uporabe slovenskega ali hrvaškega jezika kot uradnega, pravico do zastopanosti v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah ter prepoved delovanja organizacij, ki bi ogrožale narodno identiteto slovenskega ali hrvaškega prebivalstva.
Akcija se je začela ob 15. uri v iKultu v Celovcu, kjer so udeleženci lahko izdelovali transparente. Sledilo je zbiranje pri železniški postaji, nato pa se je ob 17.30 z geslom »Člen 7 – pravica naša« pohod začel proti središču Celovca. Demonstracija se je ob 18.30 zaključila na Stolniški ploščadi (Domplatz), kjer je potekala Manifešta – osrednji del dogodka. Za glasbo so poskrbeli glasbeni skupini Bališ in Ladja ter projektni zbor s pesmimi Rož, Podjuna, Zila, Prisega ter Lipa zelenela je pod vodstvom Sandre Lampichler. Svoja razmišljanja so zbranim pa v teku dneva na vmesnih postajah podali: Dana Gregorič (KDZ), Mira Gabriel, ki je prebrala prispevek manjšine Jenišev, Hannah Novak (KSŠŠK), David Ressman (Muzej Peršman), Meta Vouk (KSŠŠD), Elsa Logar ter Janez Feining (oba KSŠŠD). Poleg tega je umetniški del dogodka oblikovala Lena Kolter s svojimi pesmimi.
Prireditev je jasno pokazala, kako pomembno je, da se še naprej borimo za svoje pravice, da smo glasni in da držimo skupaj – v solidarnosti z vsemi manjšinami. Hkrati pa je akcija ponazorila, da del koroškega prebivalstva še vedno kritično gleda na takšna prizadevanja, kar razkrivajo komentarji pod prispevki, izjava celovškega župana Christiana Scheiderja o »napačnem signalu« ter odzivi mimoidočih na shodu.
10. oktobra praznujemo združeno Koroško. Na demonstraciji pa smo se zbrali, ker v bistvu nismo združeni. Od naše nekdanje narodne skupnosti nas je ostalo samo še 20 odstotkov. Poleg tega smo danes tukaj, ker smo pri Peršmanu videli, da Koroška še vedno ne ve, kako se spoštljivo ravna z našo zgodovino.
V prvi vrsti sem se pridružila tej akciji, da podpiram našo mladino, ki mi je zelo važna, in sem zelo ponosna, da se zna postaviti v teh letih. Ona se mora namreč še vedno boriti za te zadeve, za katere smo se mi tepli, za katere so se naši starši tepli, pa tudi naši dedki in babice. Meni se zdi hudo, da je to danes še vedno treba.
Na socialnih omrežjih sem videl, da bo tukaj potekala demonstracija, in meni je važno, da grem za svoje pravice na cesto in da smo glasni. Zame je to enostavno škandalozno in žalostno, da se še vedno ni vse uveljavilo, kar piše v členu 7 za slovensko in hrvaško manjšino na Avstrijskem.
Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi