Minulo nedeljo, 12. maja, je dolgoletni predsednik Slovenske glasbene šole, zborovodja in učitelj Božo Hartmann praznoval svoj 70. rojstni dan.

Božo Hartmann na sestanke in kulturne prireditve prihaja z zanj značilnim rahlim, prijaznim in včasih nekoliko hudomušnim nasmeškom. Svoj življenjski »domicil« je našel v kulturi, ki ga je močno zaznamovala že v otroštvu. Pomembnost kulturnega udejstvovanja je spoznaval ob svojih starših, še zlasti pa ga je oblikovala očetova zgodovinska preizkušnja iz taborišča Dachau; oče je tam s slovenskim pevskim zborom, ki ga je ustanovil, drugim taboriščnikom trpljenje »lajšal« prav s slovensko ljudsko pesmijo. 

Zborovodja s širokim repertoarjem

Tudi Božo Hartmann za osrednje poslanstvo svojega kulturnega delovanja postavlja slovensko ljudsko pesem, njene razsežnosti pa ne omejuje le na ljudske šege in navade. Kot zborovodja v svoj pevski repertoar vključuje miroljubne, partizanske, antifašistične pesmi in pesmi drugih narodov. Dobro se zaveda, da vsebinsko širok lok slovenske ljudske pesmi izraža poseben položaj koroškega človeka tako v osebnem, zgodovinskem kot tudi družbenem kontekstu. Način uresničevanja svoje vloge pri zborovskem petju je prepričljivo dokazal kot nekdanji zborovodja po očetu imenovanega Moškega pevskega zbora »Foltej Hartman« iz Pliberka, v sedanji vlogi zborovodje Moškega pevskega zbora »Valentin Polanšek« z Obirskega, Cerkvenega pevskega zbora iz Železne Kaple, občasno pa tudi kot zborovodja združenih koroških pevskih zborov. Včasih priskoči na pomoč Kvintetu bratov Smrtnik in domačemu Moškemu pevskemu zboru »Vinko Poljanec« iz Škocjana. 

Vodil je Slovensko glasbeno šolo

Z glasbo se je Božo Hartmann srečeval tudi ob reševanju povsem administrativnih in organizacijskih nalog. Desetletje je bil na čelu ene najpomembnejših in tudi najštevilčnejših slovenskih izobraževalnih ustanov. Med letoma 1997 in 2015, ko je ta postala samostojna enota uradne deželne glasbene šole, je bil namreč predsednik Slovenske glasbene šole na Koroškem. Obdobje njegovega predsedovanja so zaznamovale hude finančne težave in stalne skrbi za samo preživetje te ustanove. Obenem pa je bil to čas – in je še danes – imenitnih uspehov Slovenske glasbene šole tako na državnih kot na mednarodnih tekmovanjih. Hartmann je na te uspehe lahko upravičeno ponosen. Najbolj pa je zadovoljen, da je kljub dolgotrajnim pogajanjem s koroško deželno vlado in marsikateri negativno nastrojeni in kritični komunikaciji v sami manjšini prišlo do pozitivne rešitve. Pri tem rad poudari, da je že leta 1996 tedanji namestnik deželnega glavarja Michael Ausserwinkler odprl do takrat za pogajanja tesno zaprta vrata in Slovenski glasbeni šoli s pogodbo zajamčil letno subvencijo. Obenem odkrito pove tudi to, da je bil najpomembnejši dejavnik pozitivne rešitve sedanji deželni glavar Peter Kaiser: »Razen Kaiserja so nas vsi samo zafrkavali.«

Ni prijatelj konfliktov

Slavljenec je človek dialoga. Nikoli ni bil prijatelj konfliktov in radikalnih rešitev. Čeprav številčni  razvoj Slovenske glasbene šole še ni povsem zadovoljiv, Hartmann poudarja, da je to enakopravna manjšinska šola z vsemi pravicami, kot jih imajo druge šole. Po njegovem je to dobra podlaga za nadaljnji pozitivni razvoj, obenem pa pomemben dokaz o dobrem delovanju integracije. V celoti gledano je opisani razvoj Slovenske glasbene šole na Koroškem porok za impresivno raven slovenske glasbene kulture. 

Odlikuje ga etos tolerance

Hartmannov kulturni profil – ne glede na njegove glasbene in druge mnogostranske kulturne dejavnosti – je razviden že iz njegovega poklicnega življenja. Bil je učitelj (katoliškega) veronauka, učence različnih veroizpovedi in tudi neverne pa je poučeval etiko. Dovolj dobro ga poznam, da vem, da nikoli ni pristajal na verske (cerkvene) in druge (ideološke) fundamentalizme, vedno pa se je in se še zavzema za vrednote, ki temeljijo na etičnem pluralizmu. V iskanju najmanjšega skupnega imenovalca ga odlikuje etos tolerance. Kar ni samoumevno, koroški Slovenci namreč preveč radi podležemo neplodnim in škodljivim političnim in ideološkim dogmam.

V ospredju sta jezik in kultura

Strategija slavljenca Boža Hartmanna je drugačna. V ospredje postavlja jezik in kulturo, ki sta zanj bistvena za razvoj in krepitev identitete, obenem pa omogočata uveljavljanje kulture dialoga. S svojim visokim etičnim kodeksom presega zgodovinske in politične travme ter poudarja vrednote sporazumevanja, solidarnosti in sožitja. Vse to že nekaj desetletij živi in uresničuje tudi kot podpredsednik Slovenske prosvetne zveze v Celovcu.

Janko Malle