Natalie Bierbaumer je prejela v Salzburgu ugledno nagrado za svojo bachelor nalogo: Nekoč bi rada odprla svoj dvojezični gozdni vrtec

V petek, 24. januarja, je v Salzburgu prejela Natalie Bierbaumer ugledno nagrado za svojo bacherlorsko nalogo. Mentorica naloge je bila profesorica Pamela Glušič. V utemeljitvi nagrade je zapisano, da je celovito obravnavala pravico do jezika, politični razvoj, vlogo slovenščine v izobraževanju ter jasno predstavila zgodovinske vidike in večjezičnost.

Natalie Bierbaumer (34): Odraščala sem na Vognjem polju, to je v bližini Baškega jezera. V vrtec in ljudsko šolo sem hodila v Mariji na Zilji. Vrtec ni bil dvojezičen, v ljudski šoli pa je bilo edino, kar sem si zapomnila: sonce, mačka in pa tika taka ura čaka. Doma nismo govorili slovensko. Vpisala pa sem se na Slovensko gimnazijo, ker je mama rekla, da je zbor tako dober.

Ja, sedaj že. Saj imam slovenske korenine, samo nisem s tem doraščala in nisem veliko vedela o koroških Slovencih. V času, ko sem prišla v gimnazijo, sem se začela ukvarjati z manjšino in jezikom. Zdaj sem pridobila jezikovno znanje in se vidim kot aktiven del koroških Slovencev. Že dve leti se trudim, da s svojimi prijatelji in družino govorim v slovenskem jeziku.

Po nižji stopnji Slovenske gimnazije sem šla na BAfEP in tam smo potem, mislim imeli slovenščino eno ali dve uri na teden. Maturirala sem tudi iz slovenščine. Nato pa sem mislila, da sem že dvojezična vzgojiteljica. Pa nisem bila še docela, ker sem opazila, da potrebujem še veliko učenja, da ostanem v jeziku in da pravilno govorim. V prvih letih, ko sem delala v otroškem vrtcu Kekec v Velikovcu, sem si pomagala s knjigami. V tem času sem tudi veliko potovala po svetu. Leta 2021 sem se vpisala na Pedagoško visoko šolo na študij elementarne pedagogike, ker sem se želela še bolj izpopolniti. Tam sem obiskovala dodatne tečaje slovenščine za ljudskošolske učiteljice in učitelje, ker za elementarno pedagogiko ni bilo specifične ponudbe.

Privatni vrtci imajo svoje seminarje, kjer veliko delajo. Ampak prave dvojezične izobrazbe še nimamo. Na BAfEP v teh urah, kih jih imajo za slovenščino, zelo dobro delajo. Treba pa bi bilo več ur, da se lahko poučuje tudi pedagoške vsebine v slovenščini. Če bi bila ponudba dana, bi se je tudi posluževali. To je opazno tudi pri študiju za ljudskošolske učiteljice in učitelje. Prav tako ni prave definicije, kaj je dvojezična elementarna pedagogika in kaj mora znati dvojezična elementarna pedagoginja oz. pedagog – to ni določeno. To vse manjka.

Poskušamo podati drugačen pogled na naravo. Vsakdan v vrtcu je tak, da smo vsak dan zunaj v naravi. Stik z naravo je v ospredju. Izobrazbo sem opravila na Štajerskem, od leta 2023 pa sem delala v privatnem gozdnem vrtcu Waldgarten Herzaltzeit v Grabštajnu; sedaj pa sem na porodniškem dopustu.

Ne, enojezičen. Jaz sem pa v njem po nekaj mesecih začela uvajati tudi malo slovenščine. Tedaj leta smo v novo ustanovljenem vrtcu leta 2023 imeli fanta, s katerim sem najprej govorila nemško. Ko  pa sem izvedela, da sem z njegovim očetom hodila na Slovensko gimnazijo, sem z njim začela govoriti slovensko. Potem pa sem enkrat na teden vzela s sabo medvedka Medano, ki je z otroki vsak teden ob četrtkih govoril eno do dve uri slovensko, enojezično.

Imamo že dobre koncepte, da se govori en teden slovensko in en teden nemško, ali pa tudi ta koncept, da ena oseba govori le v slovenščini, druga pa samo v nemščini. Rada pa bi nekoč tudi sama odprla svoj dvojezični gozdni vrtec.