»Moja« Slovenija - spomini nekdanjih študentov, ki danes živijo/delajo na Koroškem, ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije.

Spominjam se tistega junija, ko se je začelo uresničevati to, kar smo si decembra 1990 zaželeli za nacionalno božično darilo. Vsi smo bili polni zanosa in ponosa, preplavljali so nas občutki nelomljive povezanosti. Praznovanje se je žal nagnilo v smer, ki smo jo sicer nekje globoko v sebi slutili, pa vendar verjeli, da se ne bo pojavila.  Vse se je odvijalo tako hitro, da na srečo ni bilo veliko časa za razmišljanje. Kdor je le mogel, se je vključil v proces; študentje tujih jezikov smo takoj začeli s prevajanjem za tuje televizijske in radijske postaje. Tudi sama sem vseh deset prelomnih dni preživela na terenu in v medijskem središču v podzemlju pod Trgom republike. 

Letošnjega junija (tako kot zadnjih dvajset let) Slovenijo doživljam iz oddaljene bližine. Morda prav to dejstvo neobjektivno v ospredje močneje postavlja njene naravne lepote, odprtost, srčnost in komunikativnost ljudi, rahlo brezskrbnost in spontano iznajdljivost, ki je v koroškem vsakdanjiku ni preprosto najti. Neposredno ne občutim današnjega napetega vzdušja in nezadovoljstva, spoznavam ju predvsem v pogovoru s prijatelji. Žal mi je predvsem za mlade, da dvomijo v življenjske priložnosti v domačem okolju. Slovenija prekipeva od potencialov na vseh področjih, ravno zaradi svoje geografske in demografske majhnosti bi imela izjemne možnosti, da z nekaj povezanosti in dobronamernega sodelovanja združi sinergije v uspešno in zgledno delujočo deželo. 

Želim in zaupam, da bo novim generacijam uspelo in bojo naslednja praznovanja prežeta z energijo iz leta 1991. Vse najboljše, Slovenija!

Spominjam se vzdušja tistega časa, ki je bilo polno optimizma in veselja. Nihče ni nasprotoval ali dvomil v odločitev za državno samostojnost Slovenije. Po mestu so se vrstila praznovanja. Bila sem v prvem letniku študija in ko sem se s kolesom vračala domov, so me ustavili policaji, ki so bili zaskrbljeni, kaj delam na cesti, ker se po Tržaški cesti že bližajo oklepniki. V naslednjih dneh sem bila priča sestrelitve vojaškega helikopterja v naši soseski in bombandiranjem Krvavškega sprejemnika s sosednjega hriba. 

Prišel je čas negotovosti. Bo prišla vojna z vso krutostjo, bomo imeli dovolj hrane, kam se bomo skrili pred bombardiranjem, ki so nam ga napovedovale sirene, saj je bilo veliko hiš na Barju brez podzemnih zaklonišč. Ljudje so si nabirali zaloge hrane (sladkor, moko itn.). 

S prijatelji smo bili v nenehni skrbi, kaj bo z našimi prijatelji in sošolci, ki so služili vojaški rok po vsej Jugoslaviji in kako bodo prišli domov.

Tudi v času po slovenski vojni smo imeli včasih težave, npr. s potnim listom, saj nekatere države Republike Slovenije niso priznale.

Zdi se mi, da je po osamosvojitvi Slovenija zelo pridobila na ugledu, nasplošno jo doživljam zelo pozitivno, zato me boli, da danes v Sloveniji ni soglasja, da nesoglasja vplivajo na vzdušje med ljudmi, da se ne najde enotnosti, da sedaj ni tistega duha izpred tridesetih let.

Tri leta pred osamosvojitvijo sva z bratom skupaj z mnogimi stala pred kasarno na Roški ulici v Ljubljani in protestirala, ker so bili tam zaprti Borštner, Janša, Tasić in Zavrl. Policisti so svoje radiopostaje naravnali na frekvence radia in skupaj z nami poslušali poročila. Kot alpinisti smo bili skupaj v isti navezi. Tri leta kasneje ob osamosvojitvi je bil občutek prav tak: karkoli že se je dogajalo, občutek je bil, da smo vsi na isti strani, da eden pleza naprej, drugi ga varuje, potem se zamenjata, smer je bila obema ista. Naveza je preplezala smer in izplezala iz stene. Še trideset let kasneje so v slovenski družbi individualizem, egocentrizem in narcisoidnost preglasili občutek za plezanje v navezi: ta, ki pleza naprej, je prepričan, da ga drugi ne varuje, ampak ovira. Ta, ki varuje, je prepričan, da oni, ki pleza naprej, ne pleza po dogovorjeni smeri. Vpitje in prerekanje v steni vsevprek. Kamenje frči vseokrog. Nevarno je, tole kamenje. Ampak še bolj je nevaren občutek, da naveza ni več varna, da se je sredi stene mogoče kdo že odvezal in bo iz nje poskušal izplezati kar sam.