Moja domača žival: Kolonija, ki nikoli ne počiva

Pred mravljami so imeli pri Kupprovih že tri mačke, dve želvi, ribe, puščavskega skakača in morska prašička, ki sta poginila od starosti. »Sprva je bilo mravelj malo, šele zdaj lahko rečem, da kolonija letno raste,« pravi Benjamin Kupper, ponosni lastnik nekoliko nenavadnih hišnih ljubljenčkov. Ti niso posebej fotogenični, ne delajo trikov in se ne crkljajo, ampak saj se tudi želve in ribe ne, pa jih ima kljub temu marsikdo doma. »Moje mravlje so posebne po tem, da jedo rastlinska semena, s pomočjo sline iz njih ustvarijo neke vrste kruh, s katerim se hranijo pozimi.« Večina mravelj se namreč v ujetništvu hrani z drugimi žuželkami, ki so vir proteinov. Poleg semen Benjamin svojim mravljam daje tudi prekuhane deževnike in ubite muhe.

Mravlje vrste Messor barbarus, primerne za začetnike, so h Kupprovim prispele po pošti iz specializirane spletne trgovine. So zanimive, a slabo proučene živali, kot domači ljublječki pa zelo nezahtevne, pravi Benjamin: »Ko imaš enkrat terarij in mravlje, potrebuješ samo še vodo in zrna, so pa zelo občutljive na gljivične infekcije in je treba paziti na čistočo.« In v čem je za Benjamina čar mravelj? »Zanimivo jih je opazovati, ker se povsod nekaj dogaja in ima vsaka mravlja svojo nalogo. Če jih leta dolgo opazuješ, polagoma spoznaš, kaj se dogaja v koloniji in kdaj so mravlje vznemirjene.« Benjaminov terarij obsega tri gnezda in dva zunanja svetova. In komu bi mravlje priporočil za domačo žival? »Kdor ima rad ribe, ima lahko rad tudi mravlje, a se moraš navaditi, da lezejo po tebi, ko jim zamenjaš vodo.« Benjamina navdušuje nevidna vez med mravljami v koloniji, te imajo »neke vrste panjski um, ki je še zelo slabo raziskan«.