Pod tem geslom smo se pred nedavnim srečali maturanti letnika 1969 v agrarno obarvanem in idiličnem ambientu izobraževalnega centra v dvorcu Hrastovica. Za kosilo se nam je pridružil a-razrednik prof. Reginald Vospernik. Ob pogrnjeni mizi smo v prijetnem druženju uživali domače dobrote in obujali spomine na leta iz več kot polstoletne zgodovine. Beseda je stekla tudi o naših šestih rajnih sošolkah in sošolcih.
Spet se je obrnilo leto, mi pa
pravimo: presneto!
Čas drvi, beži in mine, trosi
mládosti spomine.
Popoldne smo si na severnem robu Celovca privoščili poslastico posebne péstrosti. Ogledali smo si zbirko umetniških del v prostorih podjetja Starmann, kjer nas je pozdravil soprog naše somaturantke Katarine. Zvedeli smo, da je Alexander podjetje vodil do leta 2006 in da je že v študentskih letih ljubiteljsko začel zirati slike. Povedal je, da se je v dobrih petih desetletjih nabralo blizu 900 slikarskih del, ki so zdaj na ogled v bivši proizvodni stavbi Kunstraum Starmann na površini 1000 m2. Ni znanega, priznanega in uveljavljenega imena (predvsem koroškega), ki ne bi ‘visel’ na razstavnih stenah (celó Chagala smo uzrli!). Svoje mesto pa imajo tudi še manj prodorni/e umetniki/ce. Senioršef nas je z veščo roko, z izurjenim očesom in s spoštljivo besedo vodil po obsežni in impresivni razstavi, ki je njemu in njegovi ženi skupna srčna zadeva. Zato ne preseneča dejstvo, da si je Kunstraum Starmann pridobil velik ugled ne samo v ožji koroški, ampak tudi v širši čezmejni javnosti.
Alexandru in Katarini, dušama umetniške zbirke Starmann, prisrčna hvala za gostoljubni kulturni užitek.
