Magda Errenst, roj. Pörtsch, vnukinja legendarnega Lovra Kramerja-Janšeja, je lahko ponosna na svoje delo v korist domače slovenske skupnosti. Pogovarjali smo se z njo ob njeni 70-letnici.
Janšejevi v Holbičah veljajo za rod z neizmerno ljubeznijo do slovenskega naroda ter slovenske besede in pesmi. Že (pra)ded Lovro Kramer (1896-1982), Janšej, kot ga je poznala in imenovala domala vsa dvojezična Koroška, je bil celih 40 let občinski svetnik, izvoljen na slovenski listi. Pri SPD »Edinost« Škofiče je pred 2. svetovno vojno kot 23-letni fant prevzel predsedstvo in je od leta 1936 vodil škofiško tamburaško skupino. Leta 1948 je postal predsednik Kmečko-gospodarske zadruge in bil od leta 1959 do 1980 predsednik Posojilnice v Škofičah. Predvsem pa se je Lovro Kramer, ki je bil aprila 1942 z družino pregnan v nacistično taborišče Hesselberg, vtisnil v narodni spomin kot dolgoletni predsednik Zveze slovenskih izseljencev. Več kot 20 let, med letoma 1957 in 1979, je predsedoval osrednji izseljeniški organizaciji koroških Slovencev.
Kot rodoljub je Janšej vedel, da je treba prevzeti odgovornost – s ponosom pa je lahko ugotovil, da se tega zavedajo tudi njegovi vnuki Drago, Simona, Stanko, Franci. In še posebej vnukinja Magda, por. Errenst. V petek, 27. januarja, je obhajala 70. življenjski jubilej. »Moj ded,« je povedala v pogovoru z Novicami, »mi je bil pozitiven zgled. Če so bile težave, se ni pustil zbegati in je nazadnje našel ugodno rešitev«.
Pri tem so bili začetki Magdine izobraževalne poti vse drugo kot lahki. Po ljudski šoli v Škofičah, kjer se je šele začela učiti nemščine, je sprva obiskovala glavno šolo v Vetrinju. V njej se je prvič srečala s slovenščino, ko se je za ta jezik prijavila na 3. in 4. stopnji. »Učiteljica,« pripoveduje v pogovoru z Novicami, »z nami sploh ni govorila slovensko. Dala nam je šolski časopis Mladi Rod in označila besedilo, ki ga naj preberemo doma«.
Slovenščina samo še za poklice?
Na srečo sta njena mama Terezija († 2021) in oče Kori Pörtsch, ki se je iz Železne Kaple priženil k Janšeju, leta 1979 pa vse prerano umrl v komaj 54. letu starosti, odločila, da zaupata Magdo Slovenski gimnaziji. »Ko sem začela obiskovati gimnazijo v 4. razredu, sem govorila samo slovensko narečje. Tudi latinščina je bila zame nova. Bila sem primorana, da ponovim 5. razred.« In jo je srečno zvozila do mature leta 1973 – v času nemškonacionalnih izgredov proti pripadnikom in ustanovam slovenske narodne skupnosti. Tedaj, ko so tudi na Janšejevi domačiji razbili okna in napisali »Tod – Du Schwein«.
Po maturi je prišel čas študija matematike in telovadbe, sprva v Gradcu, nato v nemškem Aachnu, v mestu v bližini nemško-belgijske meje. Študirala je skupaj z možem Jörgom Errenstom, ki ga je poznala že od prej, ko je kot dijak bil pri Janšejevih na dopustu in ko je med njima vzplamtela velika ljubezen, ki še danes gori v njunih srcih. Čeprav je prihajal iz nemškega severa, je njegova ljubezen poleg Magdi veljala tudi njeni rojstni domovini. Za Magdo pa je bilo tako ali tako od vsega začetka jasno, da nikoli ne bo ostala v tuji Nemčiji.
Na Koroškem so Magdo že težko pričakovali. Predvsem na Slovenski gimnaziji, kjer je bila takrat edina učiteljica za žensko telovadbo Maja Millonig. Leta 1980 se ji je pridružila tudi Magda. Na Slovenski gimnaziji je začela poučevati, ko je bila hčerka Daniela, sedanja urednica slovenskega sporeda ORF, mlada šele devet mesecev, leta 1984 pa se je družini pridružil še sin Alexander.
Težko pa je Magdo Errenst pričakovala tudi domača kulturna in narodnopolitična srenja. Kot nekoč njen ded Lovro je leta 1988 tudi njegova vnukinja Magda prevzela vodstvo domačega društva Edinost. V strešnih prostorih Posojilnice so uredili društveno dvorano in jo primerno opremili s knjigami in tamburaškimi instrumenti. Na žalost pa so jo morali leta 2017, potem ko je Posojilnico prevzel Raiffeisen, čez noč izprazniti. Prodano poslopje pa je še vedno prazno …
Toliko bolj je lahko Magda vesela in ponosna, da je leta 1984 prišlo do ustanovitve dvojezičnega otroškega vrtca MINKA. Njena sestra Simona ga je vodila od začetka pa do upokojitve leta 2017, sama pa je kot predsednica vrtca ter občinska svetnica, ki je 30 let zastopala interese domačinov v občinskem parlamentu, ponosna, da ji je uspelo zagotoviti redno financiranje in po 20 letih tudi obnovo vrtca. Prav tako je zelo vesela, da je SPD »Edinost« uspelo uresničiti zemljevid slovenskih ledinskih, krajinskih in hišnih imen ter izvesti razstavo ob 100-letnici plebiscita »Na poti skozi čas«.
In kako gleda na prihodnost slovenske narodne skupnosti? Njen odgovor je odločen: »Če ne bo več staršev, ki bodo z otroki od dojenčka naprej govorili slovensko, ne bo več narodne zavesti, slovenščina pa bo štela samo še za poklice.«
