Pred nedavnim smo se maturantke in maturanti letnika 1969 sešli na pokopališču v Nonči vasi, kjer smo se z obiskom groba poklonili spominu na sošolko Ireno Žele. Vsa leta je pripravljala maturitetna srečanja obeh razredov, marca letos pa ji je, utrujeni od bolezni, ugasnila življenjska sveča. Z britofa smo krenili v Globasnico, kjer je po (naključnem) srečanju z županom sledil ogled arheološkega romarskega muzeja. Muzealec in kustos Manfred Tolmaier nas je s strokovno besedo popeljal po domiselno urejenih prostorih z razstavljenimi najdbami okostij, mozaikov, kovancev, keramike in nakita iz keltske dobe ter z izkopanimi grobišči Vzhodnih Gotov. Gotovo se nam je iz te ali one steklene muzejske omarice dobrotno nasmehnil naš bivši profesor zgodovine Joško Hutter, rojak Globašan.
‘Muzej’ povsem druge vrste se nam je odprl v gradiču, ki ga je zgradil izučeni mizar Janez Elbe v teku pičlega pol stoletja. Z iznajdljivostjo in delavnostjo je nastal dvorec v pravljičnem slogu. Vse je delo spretnih in umetelnih rok mojstra: okna, izrezljane omare in vratni okviri, parketna tla, umetniški okraski iz lesa in mavca na stropih, kupola, stolpiči, vse tja do ograje z antičnimi kipi. Stene krasijo portreti žlahte in krajinske slike, ki jih je poleg gradnje sam naslikal. Na vprašanje po številu delovnih ur se Janez pomenljivo nasmehne – in molči.
Za bogato pogrnjeno mizo v gostišču ob Breškem jezeru smo se prijetno družili, si rekli to in ono, obujali spomine na davno minula dijaška leta in se po živahnem klepetu ob jezeru razšli z željo, da se čili in zdravi spet snidemo ob letu osorèj.
