
Kristl in Ana Dlopst imata za seboj življenje, polno dela in skrbi za družino. Sta ponosna starša šestih otrok, imata petnajst vnukov in medtem že osem pravnukov. Ko je bil Kristl star 17 let, je šel na Tirolsko, 18 let je delal v rovu. Kot delovodja, »polir«, je delal na gradbiščih po svetu, gradil ceste, kanale in rove v Nemčiji, Švici, Indiji, Turčiji, Nigeriji, Iraku in v Libiji. Tam se je poškodoval na roki in se po 40 letih delovne dobe v 58. življenjskem letu upokojil. Že prej pa je imel veliko srečo: v rovu je zbolel za silikozo, del pljuč mu je odpovedal. Zdravnik mu je zaradi tega prepovedal delo v rovu. Po naključju je nato delal na gradbišču v Turčiji ob morju. »Če ne bi prišel tja ob morje, me že zdavnaj ne bi bilo več,« meni Kristl Dlopst. »Doma ga ni bilo veliko, z delom pa je družini omogočil dobro življenje v najini lepi in za tedanji čas zelo moderni hiši,« pove njegova žena Ana. Ko so bili njuni otroci že starejši, ga je za več mesecev spremljala na gradbiščih, med drugim tudi v Nigeriji. Ana je bila gospodinja, obiskovala je gospodinjsko šolo v Šentjakobu. Medtem ko je Kristl delal po gradbiščih po svetu, je skrbela za družino in dom.
Ana Dlopst: Poznala sva se že vselej. On je bil Šimanov Kristl, jaz pa Skrijarjeva Ančej (se smeji).
Kristl Dlopst: Doma sem bil iz Podgore in v Večni vasi sem imel teto; če sem bil tam, je bila tudi Ančej tam.
Ana: Bilo je komplicirano, a bila je usoda. On je tedaj ravno prišel z gradbišča v Indiji, srečala sva se pri njegovi teti, kjer sem imela prijateljico.
Kristl: In zmenila sva se, da bova skupaj šla v Libuče k Marinu na muziko, peljal sem jo z motorjem. Tako sva se malo bolje spoznala. Kakšno dobro leto kasneje, januarja 1959, sva se poročila. Jaz sem bil tedaj star 24 let, Ančej pa 22.
Ana: Poroka je bila v šmihelski cerkvi, praznovanje je bilo pri Šercerju. Igrali so Marinovi bratje iz Libuč, vezal pa naju je moj bratranec Franc Božič.
Kristl: Ano so ukradli in jo odpeljali v Globasnico k Paru, kjer je bila ravno poroka. Tudi jaz sem šel v Globasnico, da sem odkupil svojo nevesto.
Kristl: Imela sva se pač rada. Meni je Ana že vedno bila všeč. In ona me je tudi imela zelo rada (se smeji).
Ana: Tako sva si bila všeč, da sva se poročila in bilo je nekaj, da je držalo do dnašnjega dne.
Ana: Tri leta sva živela najprej pri Skrinerju, eno leto po poroki pa sva začela graditi hišo. Prvi otroci, Stanko, Krista in Rihard so prišli na svet.
Kristl: Vse sva delala z rokami, Ana je mešala malto, jaz sem pa polagal zidake. Hišo sva gradila dve leti, skoraj vse sva naredila sama. V hišo sva se lahko vselila novembra 1961. Na začetku je bilo precej provizorično, pozimi smo živeli in spali v kuhinji, ker je bila edini prostor s pečjo. Jaz sem bil v službi in hišo sva počasi dokončala, ko je bil denar. Kredita ja včasih nisi kar tako dobil.
Ana: Kristl je bil lovec in doma sem imela puško. Enkrat so me prišli strašit fantje z vasi, a sem jih nagnala.
Ana: Ne preveč, ves denar sva investirala v otroke. Kasneje, ko je bil Kristl upokojen, sva bila tudi na dopustu. Moj hobi je bilo petje, pela sem pri cerkvenih zborih v Šmihelu, v Večni vasi in v Globasnici.
Kristl: Moja strast je bila lov, že moj ded je bil lovec, tudi otroci so lovci. Za puško sem moral dolgo varčevati.
Kristl: Dalj časa me ni bilo doma in ko sem prišel domov, sva bila vedno na novo poročena (oba se smejita).
Ana: Ta distanca je imela tudi določeno pozitivno stran, bilo je pač nekaj posebnega, dragocenega, ko je bil Kristl doma. Pa tudi ni bilo veliko časa za spore, z otroki je vedno bilo dovolj dela.
Ana: U, tega pa ne smem povedati (oba se smejita).
Kristl: Da med sabo ne bi govorila, tega ni bilo.
Ana: Preden sva šla spat, je bilo vse poravnano. Če ne prej, pa potem.
Ana: Pravo 'ojset' s 40 gosti smo imeli v gostilni Juenna. Že zlato in biserno poroko sva praznovala.
Ana: Prej mi je Kristl prinesel rožo, zdaj pa jih prinesejo otroci, poglej, koliko jih imam.
Kristl: Zakaj naj bi jih nosil še jaz, saj je dobila dovolj rož.
Ana in Kristl: Najbolj naju veseli, da sva zdrava, kolikor pač sva.
Ana: Ponosna sva na otroke, vsi so prišli do poklica. Če malo premislim, je itak uspelo.
Ana: Ne. Bilo je vse v redu in če ne bi bilo, midva danes ne bi bila tako stara.
Kristl: Tako je. Za bodočnost si želim, da na koncu življenja ne bom trpel ali dolgo ležal v postelji.
Ana: Fajn življenje sva imela skupaj, ne bi si želela drugega.
Kristl: Tudi jaz ne.
Iz rubrike Po Koroškem preberite tudi