Koroški Amor: Ljubezen čez meje, jezike in preizkušnje

Heidi Smolej: Prijateljica, s katero sem bila v Poreču, je poznala prijatelja iz Leove prijateljske skupine in smo se družili. Ko sem prvič videla Lea, je bila to ljubezen na prvi pogled. Spomnim se, da sem imela oblečeno črno krilo in novo belo bluzo, on pa je nosil lepo športno majico. Bil je kot mlad žrebec z lepimi, skodranimi lasmi. Navdušil me je, ker je imel toliko energije, bil je pameten, vsega se je lotil, ukvarjal se je s športom in imel talent za organizacijo. Popolnoma me je očaral, ko sem prvič prišla k njemu v Tržič, kjer je sedel za klavir in mi zaigral Chopina in Čajkovskega. Takrat sem vedela, da sem se za zmeraj zaljubila vanj.

Leo Smolej: Na Heidi me je očaralo vse. Njen nastop, glas, postava. Videl sem, da si želi družino in ima čut za otroke: kjerkoli so bili otroci in jim je posvetila čas, so jo imeli takoj radi. Sprva sva se obiskovala ob koncih tedna. Vendar naju okolje sprva ni lepo sprejelo, oboji starši so nasprotovali najini zvezi. Moje starše je skrbelo, da bom zaradi ljubezni odšel v Avstrijo, Heidini starši pa so bili skeptični, ker sem bil iz Jugoslavije, od koder so poznali le zdomce, »Gastarbeiterje«, ki so prišli delat v Avstrijo in niso imeli dobrega statusa. Mož Heidine sestre je imel očeta iz Šentilja, tako da me je sestrina družina takoj sprejela, druga sestra in mama pa sta potrebovali malo več časa.

Heidi: Po dveh letih, ko sva bila stara 20 let, sva naznanila, da se bova poročila. Ko so vsi začudeno vprašali, zakaj, sva odvrnila, da sva skupaj, da se ljubiva. Ljubezen ne pozna meja. Poročila sva se 26. maja 1979 v Kapfenbergu, praznovali pa smo v Tržiču. Prej sem delala kot diplomirana medicinska sestra v Brucku na Muri, nato sem zaprosila za službo v celovški bolnišnici in jo kmalu tudi dobila.

Leo: Ko sva šla na magistrat, so naju vprašali, ali bova zamenjala bivališče in državljanstvo. Osupli so bili, ker sva oba s Heidi obdržala svoje bivališče in vsak svoje državljanstvo. Vprašali so, čemu se potemtakem sploh poročava, in povedala sva jim, da iz ljubezni. Iz Kapfenberga smo potem z družno potovali skozi Celovec v Tržič. Na meji so nevesto stehtali, da bi bilo treba plačati doto. Skupaj s svati smo morali na policijsko postajo na meji, kjer smo nazdravili in sem policistom za doto plačal viski. S Heidi sva imela iste cilje, želela sva si ustvariti družino in dom, zato sem pohitel s študijem fizike in matematike v Ljubljani, da sem po rojstvu prvega sina Aleksandra hitro dobil službo kot učitelj na OŠ Križe v Tržiču. Zdelo pa se nama je varneje, da Heidi zaprosi za službo v Avstriji, saj je vladal preplah, da bo po Titovi smrti v Jugoslaviji izbruhnila huda vojna. Zgradila sva si hišo v Podljubelju, kjer smo živeli nekaj let.

Leo: Prvi dve leti sva govorila angleško, ki so jo obarvale slovenske in nemške besede. Oba pa sva se učila tudi materni jezik drugega.

Heidi: V dveh letih sem se naučila slovensko. Zelo rada govorim slovensko, tako da sva začela tudi med seboj govoriti slovensko, prav tako z otroki. Slovenščina mi je prav prišla tudi v službi. Če sem imela slovenske pacientke, sem z njimi govorila v slovenščini. 

Heidi: V Podljubelju smo živeli srečno družinsko življenje, družina je rasla, rodila sta se nama sinova Alexander (zdaj 43) in Marcell (zdaj 41). Vendar pa nama je tretji otrok Dorian umrl ob rojstvu, četrti Andre pa štiri mesece po rojstvu. To naju je tako pretreslo, da nisva mogla več živeti v isti hiši, zato smo se preselili v Avstrijo. Našla sva hišo v Borovljah in preselili smo se v roku enega tedna. Takrat sta bila otroka stara sedem in pet let, bilo je okrog velike noči. Otroka se nista želela preseliti, a sta se hitro privadila in do konca leta že obvladala nemščino. 

Leo: Kupili smo tudi sosednjo parcelo in si uredili vrt ter del gozda za samooskrbo. Na parceli je bilo tudi močvirje, iz katerega smo z bagrom naredili majhno jezerce. O obeh tragedijah pa se dolga leta nisva morala pogovarjati. Podpirala sva se in hodila na dolge sprehode, to nama je pomagalo. Avstrija nam je hitro postala domača in sosedje prijetni. Marsikateri so čez nekaj časa tudi spregovorili slovensko. Heidi je še naprej delala v celovški bolnišnici, jaz pa sem najprej delal v tovarni, dokler mi niso nostrificirali diplome in sem dobil mesto učitelja na Slovenski gimnaziji. Zelo pa sem ohranjal stike z družino in prijatelji iz Slovenije.

Heidi: Pomembno nama je bilo, da v ospredje postaviva skromnost in dobre odnose, ne materializma. Otroka sta bila zelo zadovoljna, nikoli nista ničesar zahtevala. Skupaj smo radi hodili na morje, na izlete in se ukvarjali s športnimi dejavnostmi.

Leo: Doma smo veliko plavali v jezeru, pozimi pa drsali.

Heidi: Leo mi pomeni zanesljivost, dobro dušo ima in vem, da je res dober človek. Zelo pameten je in vsem rad pomaga. Nihče na svetu me ne ljubi tako kakor me Leo in kakor jaz njega. Vedno sem čutila njegovo ljubezen.

Leo: Hvala enako. Heidi sem najbolj hvaležen, da me ima rada kljub kakšni napaki. Občudujem, da vedno optimistično gleda naprej. Najin odnos temelji na medsebojnem spoštovanju, zvestobi in skupnih ciljih. Vedno sva se odločila, da probleme rešujeva skupaj, se o vsem pogovoriva in sva odkrita drug z drugim.